»Na vse načine si prizadevajmo ustaviti oboroževalno tekmo in skrb vzbujajoče širjenje orožja tako pri posa­meznikih kot pri državah, pa če gre za vojna območja ali za naša mesta. Še po­sebej to velja za gospodarsko najrazvi­tejše države, kjer si politiki z orožarsko agendo pridobivajo minljiv politični konsenz ali varljivi občutek varnosti. S prepričanjem, da bomo zlo premagali z zlom, bomo neizogibno oblikovali naj­slabši možni svet.«

“Nekdo mi je nekoč rekel, da moram najprej živeti, če želim pisati. Odgovorila sem, da tako ali tako pišem fantazijo in da lahko vse izvlečem iz lastne domišljije. Zdaj vidim, da sem se zmoti­la. Ko me kdo vpraša, zakaj vedno pišem ta žanr, se nikoli doslej še nisem spomnila najbolj oči­tnega odgovora – ker je moje življenje sicer zares suhoparno. Tako kot vsako drugo, ki ga poznam. Vsi vsak dan počnemo iste reči in do besede točno mislimo iste misli in živimo iste življenj­ske sloge in imamo iste težave. Mogoče pišem fantazijo zato, ker se lažje domislim tristo fan­tazijskih svetov kakor načina, na katerega bi se lahko osvobodila lastne vpetosti v sistem, ki pre­žema vsako mojo celico in misel in ki ga vsaka moja celica in misel tudi vzpostavljata.”