Bonbonček 34

Kardinalovo vroče lobiranje

Ljubi Butalci so bili presrečni, ko so dobili kardinala. Tam daleč od domovine sicer, v Vatikanu, ker je pokojni papež tako hotel. Ker je hotel imeti ob sebi to veličino, pogumnega človeka, svetovljana. Kdor čaka, dočaka, so vzklikali po butalsko, ko je postal kardinaliziran. In komaj skrivali navdušenje. Va bene! A glej ga zlomka: ne bodi len, kardinal Franciscus je hitro stopil v božjo akcijo. Peti dan svojega kardinalovanja je staknil glavo s kardinalom iz Genove, da bi posredoval v sublimni gradbeniški zadevi italijanskega podjetja. Kakšna metafizika, kakšno onstranstvo neki! Živi se tukaj in zdaj! Gradbeno podjetje je pretrpelo izvirno butalsko izkušnjo, dragoceno in veliko. Od takrat, ko je to sodelovalo pri gradnji velikega, dolgega butalskega predora, Trojane imenovanega, je nastalo za velik kup denarja terjatev. Butalci so namreč verjeli, da so jih iz tunela napadli v trojanskem konju in so Italijane hitro napodili. In zato se Butalci cestarji niso dali kar tako. Scusi. Ne boste vi nas1 In zdaj jih italijansko podjetje toži. Kar ni lepo. Da se tožijo. In tožarijo. Tako butalski kardinal, ne bodi len, pri tem pomaga. Italijanskemu podjetju, ne butalskemu. Lei capisce? Tak pač to počnejo v Vatikanu! Saj od nečesa pa vendar morajo živeti. Od lobiranja namreč. Zato se je, ne bodi len, kardinal perfektno obrnil na predsednika vlade butalskega, pravega Evropejca. In je pisemsko zinil: »Ne morem soditi, koliko so zahteve Grassetta upravičene, vsekakor pa sem mnenja, da bi bila poravnava, v kolikor bi bila v prid obema stranema, pametna rešitev. Vesel bom, če bo moje posredovanje vsaj malo prispevalo k temu.« Konec citata.

Zdaj je jasno: kardinal ve. Sicer ne dosti, ampak vseeno dovolj, da misli, da ve. Ne more soditi, ampak sodi. Ne ve, če so zahteve upravičene, ampak predlaga poravnavo. Šur, če ne vemo, kaj je res, vseeno vemo. Z božjo pomočjo. In vatikansko. Saj smo vendar gospod kardinal. Ti vendar vedo več. In tisto, kar vedo, vedo zanesljivo. Čeprav ne vedo, od kod. In čeprav ne vedo, če sploh vedo. Pač vedo. Tudi tedaj, ko ne vedo, če vedo. Zato predlagajo. Recimo poravnavo. Kardinal ne ve, če je zahteva upravičena, ve pa, da se ji ugodi. Šur. Madona je pameten, tale naš kardinal, so vzkliknili Butalci. Saj smo vedeli, da ve. Čeprav se dela, kot da ne ve nič! Je res prebrisan tič. In to ne katerikoli. In tudi ne za kogarkoli. Saj gre vendar za blagor gradbenega podjetja. Molte grazie! Za nacionalne interese. Naše? Nak, za tuje. Ne naše. Nacionalnih interesov je dosti. In kardinal butalski zagovarja tuje. Šur. Jasno. Normalno. Zelo kul. Ker zakaj bi nacionalni interesi vedno bili naši? To je nesmisel, so se strinjali Butalci.

Spet drugi Butalci so bili malce šokirani. Kaj se to pravi, da kardinal iz pozicije svoje moči kar prejudicira odločitev v sporu in daje napotke. Je gospod kardinal kdorkoli? Ne, je visok uradnik multinacionalke in moralna veličina obenem. Ki lobira za drugo firmo. Quanto costa? Ni slabo če lobiraš v interesu svojega delodajalca, hudo je pa, če ob tem izdaš interese svoje domovine! In to butalske. Le kako je mogel? Le kako? Pa tako smo ga vzljubili. In imeli radi! Kot njegove ovčarske pse in kante za smeti!

In kaj porečejo kardinal o ukradenih koprskih cerkvenih umetninah? Nič. In o rejskih knjigah slovenske kobilarne v Lipici? Tiho so, gospoda. In kaj porečejo o pravicah slovenske manjšine v Italiji? Molčijo. Pa o graditvi plinskega terminala, ki ekološko ogroža njegovo domovino? Daleč je mati in nič se ne postavi zanjo, tale kardinal! Interesi njegove domovine niso njegovi interesi! Tuje interese zastopa ta butalski kardinal!

Samo da je naš. Mi piace, so prepevali Butalci. Ker jim je godilo, da je naš, tale Franciscus, interesi so pa itak multinacionalni. Pozabimo, so si bili edini. Že res, da iz kamna na kamna raste palača, ampak kaj bi z gradbeništvom, ko lahko s čudovito skalco preživiš romantični večer. Pa še glava neha boleti! Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. Per favore, so hoteli od nje še več pristnega objema. In ker so bili Butalci, se niso prav nič utrudili.

(Citat je vzet iz Mladine, 15. 5. 2006)

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ - 95,9 MhZ in www.radiomars.si