»Pošiljam vam zgodbo o priprtem protestniku z mariborske 3. vstaje: zgodba je iz prve roke, ker je človek v priporu naš družinski prijatelj, policijskemu zajetju pa je za las ušel moj mož.
Nekateri v zbornici zgodbo poznajo, ker sem že od 3. 12. 2012 v šoku od ogorčenja in jeze. Mirno pošljite na vse maile svojih znancev. Njegov odvetnik bo na razpolago za intervjuje, če bi se našel kdo, ki ga zanima. V tem primeru lahko posredujete moj mail, jaz sem neke vrste koordinator.
Hvala za podporo v svojem imenu in v imenu priprtega ter njegove družine.«
Romana Zelenjak
Naslednje pismo je poziv in prošnja vsem, ki verjamejo v pravico v naši državi, da po svojih močeh pripomorejo k pravičnemu razpletu grozljive zgodbe, v kateri je bil udeležen povsem nedolžen, miroljuben protestnik na mariborskih demonstracijah.
Naj na kratko povzamemo zgodbo: štirje mlajši moški iz okolice Ptuja so se v ponedeljek, 3. 12. 2012, udeležili demonstracij v Mariboru, da bi s svojo prisotnostjo izrazili nestrinjanje ne le z lokalno politiko, temveč s celotnim stanjem v državi. Za približno eno uro so se priključili ogromni množici demonstrantov, med katerimi ni bil nihče nasilen, temveč so vsi skupaj na povsem miroljuben način poskušali podpreti »glas ljudstva«. Potem so se odpravili v enega od mariborskih lokalov, kjer so še uro in pol posedeli ob pijači in pogovoru, nato pa krenili proti avtomobilu, parkiranem na desnem bregu Drave v bližini bolnišnice. Mirno so šli mimo številnih policistov, ki so stali pred glavnim mostom, promet je bil odprt, nikjer ni bilo nobenih groženj o kakršnikoli nevarnosti. Tik preden so prišli do konca mostu, je z desnega brega nad njih in tudi nekatere druge pešce na mostu planila enota policistov, jih prisilila k tlom ter začela vezati. Trem od štirih Ptujčanov je policistom uspelo dopovedati, da niso storili popolnoma ničesar narobe, zato so jih izpustili. Enega od njih pa so policisti zvezali in odpeljali. Od 22. ure zvečer v ponedeljek do četrtka, 6. 12. 2012, okrog 15. ure, ostali trije z njim niso več mogli priti v nikakršen stik, tudi starši so bili zgolj obveščeni o pridržanju.
Od tod naprej zgodba dobiva grozljive razsežnosti. Mladeniča so v policijskem pridržanju zadržali polnih 48 ur, ob uradnem razgovoru so mu prisotnost odvetnika odsvetovali z obrazložitvijo, da mu tako ne more nič pomagati. Mladenič jim je žal glede na stisko, v kateri se je znašel, nasedel. Nato je bil pripeljan pred preiskovalnega sodnika in odredili so mu nadaljnjih 48 ur pripora v zaporu. V četrtek popoldan je z njim pred zaslišanjem končno stopil v fizični kontakt njegov odvetnik in na Okrožnem sodišču v Mariboru je bila mladeniču očitana kopica nasilnih dejanj, vključno z metanjem granitnih kock na policiste in onemogočanjem policistom, da zagotovijo javni red in mir. Po odločitvi preiskovalne sodnice je bil mladenič izpuščen, ker ni bil podan utemeljen sum, da bi storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče se z odločitvijo sodnice ni strinjalo in v nedeljo, 9. 12. 2012, je mladeniča na domu zopet obiskala policija in ga odvedla v pripor.
Priprt je zaradi možnosti ponovitve nasilnega dejanja, ki ga je bil osumljen ob prijetju, v dokumentu, ki so ga dobili starši, ko so sina odpeljali, pa je zapisano, da so policisti osebno prepoznali mladeniča kot tistega, ki je metal granitne kocke, palice in steklenice. Njega VENDAR na tistem mestu sploh ni bilo, prav tako nobenega od njegovih prijateljev!
Sledile so pritožbe odvetnika, ki jih je višje sodišče zavrnilo. V četrtek, 20. 12. 2012, je bil mladenič spet pred sodnico. Dejanja, ki mu ga očitajo ni priznal, saj ne more priznati nečesa, česar ni storil. Odvetnik je ponovno predlagal odpravo pripora, vendar očitno neuspešno. Policija, katere naloga je, da zbira dokaze – tako krivdne kot tudi nekrivdne, ni pokazala še ničesar, razen ustnih obtožb, ki so v nasprotju z dokazi, katere je sodišču predložil mladeničev odvetnik.
Mladenič je torej v priporu na podlagi dokazov, ki ne le, da ne obstajajo, temveč tudi ne morejo obstajati, ker tega, kar se mu očita, preprosto ni storil. Ne tega, ne ničesar drugega, kar bi bilo kakorkoli nasilno.
Ali lahko verjamete, da se nekaj takega dogaja v naši demokratični Sloveniji? Ali si predstavljate, kako se počuti zaprt nedolžen človek, njegova družina, prijatelji? Kaj naj stori pošten, dobro misleč, odgovoren državljan, da bi razrešil nastalo situacijo in zavpil v imenu resnice: »PROSTOST STE ODVZELI NEDOLŽNEMU ČLOVEKU!« Zato njegove priče, družina, prijatelji in vsi, ki ga poznamo, naprošamo ljudi, da vsaj pomagajo vpiti z nami ali po svojih močeh kakorkoli vplivajo na pravičen razplet. Še vedno verjamemo, da se bosta resnica in pravica izkazali na sodišču naše pravne, evropske države, ogorčenje nad dogajanjem pa ostaja nepopisno.