Dnevi pred lokalnimi volitvami so čas razmisleka o delovanju mestne oblasti v minulih štirih letih. Kakšno mnenje imam o tej oblasti jaz, ki malodane 20 let z veliko odrekanja in v zadnjih letih s skrajnimi napori izdajam knjige, ki poznavalsko predstavljajo kulturno dediščino Maribora vsem, ki jim veliko pomeni, ne samo doma, ampak tudi drugod. Medtem ko mi prejšnje mestno vodstvo ni ponudilo nikakršne pomoči pri iskanju poslovnih prostorov po odpovedi najemne pogodbe v Mestnem gradu, lahko o sedanji mestni oblasti, ki zaradi mojih občasnih upravičenih kritičnih pomislekov, ki jih nisem mogel obdržati zase, ugotovim, da moje delo popolnoma ignorira. Omenjanje županove demokratičnosti se spričo tega zdi precej neprepričljivo. Ob tem lahko omenim še svoj prvi in verjetno tudi zadnji opravek v zvezi s pričakovano titulo Maribora kot Evropske prestolnice kulture 2012. Ob javni predstavitvi projekta v marcu 2009 v veliki dvorani SNG Maribor je bila udeležencem razdeljena publikacija o predvidenih investicijah. Neprijetno sem bil presenečen, ko sem na naslovnici zagledal štiri vedute, ki so bile brez predhodnega soglasja »izposojene« iz moje knjige Mariborske vedute. Skoraj leto dni so me odgovorni ljudje bodoče EPK 2012 ignorirali in se sprenevedali in šele grožnja s tožbo jih je prisilila, da so bili pripravljeni plačati simbolično odškodnino.
Sedanji župan se je doslej že dvakrat javno »pohvalil«, da ne bere knjig. K temu moram dodati, da jih tudi ne podarja, vsaj tistih o Mariboru ne, ki so izšle pri moji založbi. Da bodo Mariborčani vedeli, s kom imajo opravka, bom omenil še zadnjo izdano knjigo Zgodba o najstarejši trti na svetu. Na mojo pobudo je zanjo napisal besedilo dosedanji skrbnik Stare trte mag. Tone Zafošnik, ki jo je pred 30 leti rešil pred pogubo in vseskozi zanjo volontersko skrbel. Na mojo prošnjo za finančno pomoč pri izdaji knjige mi je občina ponudila 250 (dvesto petdeset) evrov. Žaljivo pičel znesek »pomoči« sem seveda zavrnil. Od izida knjige so minili trije meseci, MO Maribor pa doslej še ni naročila nobenega izvoda. Ob tem je potrebno omeniti 60.000 evrov, ki so v letošnjem mestnem proračunu rezervirani za pripravo dokumentacije za vpis Stare trte na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Zafošnikovo besedilo knjige bo seveda prepisovalcem nepogrešljiv vir pri pripravi potrebne dokumentacije. Sodbo o tem naj si ustvari vsak sam.
Ob tej priložnosti velja omeniti tudi razmere v neinstitucionalni kulturi, ki je v Mariboru skrajno zapostavljena in malodane getoizirana. Ob predvidenih večdesetmilijonskih investicijah v kulturno infrastrukturo se neinstitucionalnim ustvarjalcem na področju kulture na vsakoletnem projektnem občinskem razpisu delijo poniževalni zneski, s katerimi bi si mestna oblast rada pred njimi oprala vest. Tudi zato je potrebno preprečiti izključevalno politiko, ki je zavladala v Mariboru.
Po predvolilnih anketah lahko sklepamo, da se večjih sprememb ne moremo nadejati. Vedno bolj me skrbi volilno telo, ki takšnega kandidata izbere, in ne toliko tisti, ki bo izbran. Sprašujem se: kje živim? Bojda vsakdo dobi tisto, kar si zasluži. Mar Mariborčani res zaslužimo samo to, čemur smo priča? Koliko volov in sardelic bo še žrtvovanih, da nekateri spregledajo prevaro?
Bojim se, da nam grozi berlusconizacija. Si Mariborčani to res želimo? Morda pa je čas za kulturni molk, vsaj za nekatere, ki ustvarjamo v Mariboru