Levi in desni se med seboj ne morejo poenotiti, kdo bo Slovenijo in njen ugled, ki so si ga priborili v dvajsetih letih prej vsi ostali kot oni, potopil. Reševanje te nastale »nesreče« nas bo drago stalo.
Koalicija : opozicija
Vsakodnevni prepiri znotraj koalicije in velika nesposobnost opozicije nakazujejo, da v naši »mladi« državi resnično nismo sposobni stopiti skupaj. Sedaj, ko bi bilo to najbolj potrebno, ko globalizacija širi svoje lovke in med slabimi izbira še slabše, se mi prepiramo za oslovo senco. Naj si bo to v okviru afere »Patria«, prekupčevanja z orožjem, cerkvenih polomij, ali pa nepravilnih političnih odločitev, katere bi morali sprejemati gospodarstveniki – dokapitalizacija bank, pomoč propadlim podjetjem, TEŠ … Korupcija v slovenskem gospodarstvu je dobila globlje korenine, kot smo sprva pričakovali. »Prevzemniki« podjetij so prejeli kazenske ovadbe, sodišča imajo polne roke dela, le odločitev ni in jih verjetno tudi (vsaj še lep čas) ne bo. Vmes ovadijo, priprejo kakšnega pravosodnega uradnika, potem pa se borijo za to, da mu krivdo dokažejo. Porednim je pri nas resnično težko dokončno dokazati krivdo. In dokler se jim je ne dokaže, tako dolgo tudi »krivi« niso. Ali res?
Spomini
Ali je slovenska vlada in z njo koalicija (ta je že od vsega začetka na trhlih nogah) res sposobna zdržati do konca mandata? Predsednik vlade bi zato ponujal vprašanja za milijarde, sam pa menim, da je problem v tem, da boljših »naslednikov« nimamo. Včasih smo verjeli v predsednika Drnovška, potrjevali verodostojnost dela njegovih ministrov (kje so tisti časi), danes pa tudi vladni uslužbenci niso več to, kar so bili nekoč. In bi danes morali biti. Tisti, ki so izvoljeni in delajo za ljudstvo, ne pa za svoj ugled in si polnijo žepe (kot nekateri evropski poslanci). Kdo bo rekel, da smo vsi krvavi pod kožo in v času gospodarske krize (ne, nismo še »splavali« iz nje) »vsak evro prav pride«. Davkoplačevalcem za vsako nepravilnost država stopi na prste, zato tudi njeni »voditelji« niso izjema. Zopet vprašanje za večjo vso denarja. Kdaj bo kdo za kaj odgovarjal?
Referendum na referendum
Postali smo referendumska država. Za »vsako pasjo figo« se zapravlja davkoplačevalski denar. Kakor hitro si kdo v parlamentu (nekateri so zelo redko tamkaj) zamisli, zbira podpise in že je akcija tukaj. Včasih smo rekli, da je dovolj, da se že nekaj dela. Ti časi (nekaterim se že kolca po njih) so mimo. Danes plačujemo za »mlatenje prazne slame«, saj veliko izvoljenih predstavnikov ljudstva (politike imamo takšne, kakršni smo sami) sploh ne ve, kaj govori v našem državnem zboru. Seveda se za to sploh ni čuditi, saj bi iz opisa njihovega dosedanjega življenja, izobrazbe in opravljenega dela lahko celo »potrdili«, da so »dobri«. Nekateri so celo presegli svoje komunikacijske in razumske sposobnosti glede na to, kaj vse so nekoč počeli, bili … Ja, kritika na sestavo državnega zbora, brezpogojno.
Referendumi? Gotovo bi izpadel globokoumen, če bi napisal, koliko nas vsak referendum »stane«. To čivkajo že vrabčki na strehi. Le našim politikom še »niso zapeli«. Upam, da jim bomo naslednje leto, ko so pred vrati državnozborske volitve. Takrat bo čas za »obračun«. Z njimi. In njihovim nedelom, nesposobnostmi … Med njimi je veliko takšnih, ki so se prav »udomačili« v prostorih državnega zbora. Zadnjič mi je prijatelj dejal, da bi se tudi on sam »kaj hitro navadil biti poslanec«. No, mislil je na plačo, pa na to, da je dovolj da si, čeprav te pravzaprav ni.
Ugled Slovenije
Kriza. Pa ne zgolj gospodarska. Na sploh. Ne ve se, kdo pije, kdo plača. Tiskovne konference so postale modna muha. Sedaj jih sklicuje že vsak poslanec, ne zgolj strankarski liderji. Pametujejo, da je človeku hudo, na koncu pa ne znajo odgovoriti niti na osnovna novinarska vprašanja, kako nas imajo npr. namen »potegniti« iz blata, kamor tonemo.
Eni so v politiki že toliko časa, da bi od njih pričakoval kakšno pobudo, kakšen rezultat opravljenega dela. Pa jih največkrat za poslanskimi klopmi ne vidimo. V »imenu države »potujejo po svetu in predstavljajo (zastopajo) Slovenijo. Resnično se lahko bojimo za naš ugled, ki nam ga kvarijo. In to počnejo za naš denar, denar … Koga že? Tistih, ki si »trgajo od ust«, da omogočijo otrokom »normalne« pogoje za šolanje (o »beli knjigi« kdaj drugič), tistih, katerim so delodajalci »okradli« še tisto malo plače, ki bi jo morali dobiti, tistih, ki živijo na pragu revščine, tistih … Ja, vse tistih, ki smo pred dvajsetimi leti upali, da bo zgodba o uspehu naše majhne države Slovenije boom v takratni na novo razvijajoči se Evropi. Verjamem, da morda pa vseeno kdaj.
Strnimo vrste
Imamo pridne, delovne in sposobne ljudi. Drži, tudi med politiki. Bivšimi in bodočimi. Problem je le v tem, da so eni »zapustili potapljajočo se ladjo«, ko smo jih najbolj potrebovali, drugi pa nanjo ne želijo stopiti, ker je to, navkljub vsem napakam, ki jih politiki počnejo, zahtevno delo. Ki potrebuje enotnost, združene moči in znanje. Torej nasvet. Vsaj za nekaj časa pozabimo na razprtije in stopimo skupaj. Levi in desni. Rdeči in beli, zeleni in črni. Vseh barv. Upam, da ni že prepozno.