8. 8. 2009 Zofija v medijih

Anonimnost ali kako politika novinarje lovi na limanice neznanja

Avtor:

Anonimno pisanje – skoraj vedno naletimo le na pisno komunikacijo – se je v Sloveniji razpaslo preko vseh dopustnih mejah. Največkrat ga srečujemo na spletnih forumih in ni težko uvideti, čemu služi. Pod izmišljenimi imeni ali vzdevki si lahko učinkovito date duška v svojem sovraštvu, celo pozivate h kaznivim dejanjem ali sploh licitirate svoja politična in ideološka prepričanja s tem, da stresate jezo na tistega, ki vam ni všeč. Še huje je: anonimnost je postala gonilo za razvnemanje strasti, do obisti je prispevala k širjenju sovražnega govora, k sramotni kulturi komuniciranja in argumentacije, h gnevu osebnih razprtij, napadov, žalitev. Ustvarila je vladavino drhali, ohlokracijo, uspela je doseči zaničevanje zdrave pameti in racionalne presoje. Nekateri ob tem slavijo – predvsem tisti, ki si želijo vodljivih in nespametnih državljanov za potrebe širjenja svojega političnega vpliva.

Z anonimnostjo se ne znamo več spopasti in ves čas iščemo vratarja: so to spletni uredniki, novinarji, morebiti politika ali zakonodajalec? Verjetno obstajajo tudi dobri razlogi, da nekdo svoj tehten zapis posreduje v zakriti obliki, ker želi zatajiti svojo identiteto; čeprav nezaželeno, je včasih tovrstno postopanje nujno in vsaj do neke mere opravičljivo. Ko podrejeni potoži o mobingu svojega šefa, ali ko nesrečna delavka piše o nepravilnostih v svojem podjetu, bomo to razumeli. Nadalje verjetno obstajajo enako dobri razlogi, da novinarji svoje vire včasih prikrijejo in jih s tem posredno anonimizirajo. Toda kaj storiti, ko smo postavljeni pred dejstvo, da tako strategijo uporablja kar največja opozicijska stranka?

Glede tega si slovenski mediji in novinarji še zdaleč niso na jasnem. Anonimni, bolje rečeno nepodpisani zapisi, so na spletni strani SDS postali dnevna folklora po državnozborskih volitvah leta 2008. Spomnimo, to je bil natanko čas, ko so čudežno poniknili fantomski brezplačniki, po formatu politična glasila, kakršna sta bila Slovenski tednik in Ekspres. Kot da bi se taktika napačno podpisanih, tj. za psevdonime skritih piscev nekomu tako zelo priljubila, da jo je odkril kot zanimiv način plenjenja medijske pozornosti, ne da bi za to z imenom in priimkom odgovarjal, se je iz tedenske frekvence spustila na dnevno. Že res, da so nepodpisana besedila, velikokrat polna šikan, insinuacij, diskvalifikacij in žalitev objavljena na spletni strani neke stranke, toda odgovornost za vsebino je na ta način vendarle postala bistveno ohlapneje definirana. Če sploh. Ko beremo sicer izjemno pogoste povzetke takih pamfletov, ki nimajo statusa uradnega sporočila stranke, temveč le subjektivnega komentarja ali namiga, se praviloma začenjajo s tistim »na spletni strani SDS pravijo«. Bistveno redkeje uporabijo »v SDS pravijo« ali »Janez Janša pravi«. S tem je bila odkrita učinkovita receptura za medijsko prezenco navidezno čistih rok – vedno je najbolj fino, če po drugem zlijete gnojnico na ta način, da je videti, kot da je to storil nekdo drug. Hkrati lahko pritegnete pisce, ki niso nujno politiki. Če vam uspe novico o tem, da je nekdo polit z gnojnico, razširiti po večini medijev in ostati brezimen, potem ste na konju. Brezplačniki so tej gverilski taktiki političnega bojevanja sledili skoraj do perfekcije, toda očitno so bili predragi.

Kot sem že implicitno nakazal, ima nepodpisano besedilo po definiciji status anonimnega pisanja. Dejstvo, da je objavljeno na določeni spletni strani, tega dejstva nič ne spremeni. Ker se v Sloveniji radi vrtimo v krogu, ko gre za profesionalizem, zato naravnost predlagam naslednje: v prihodnje naj novinarji svoje povzetke, če jih res morajo objaviti, ustrezno opremijo z navedbo o anonimnosti. V nasprotnem se nam lahko zgodi, da bodo isto taktiko bojevanja posvojile še druge stranke in na koncu bomo pristali pri »potapljanju ladjic«, tj. nizkotnem obračunavanju brezimnih, kakršnemu smo priča na prvem spletnem portalu.

Da bi novinarji morali osvojiti znanje o tem, da sami ravnajo nadvse neprofesionalno, ko objavljajo anonimne zapise in tega izrecno ne navedejo, s tem pa posredno generirajo še kulturo, kakršna je v njih razvita, tj. predvsem politiko insinuacij in laži, bi od njih pričakoval toliko prej. Zakaj? Ker na istem naslovu celo »licitirajo« med dobrimi in porednimi novinarji ter jim, dobesedno, podeljujejo nagrade za »flop tedna«. Na tem mestu sem že pozival k temu, da se cehovska novinarska združenja opredelijo do očitnih političnih pritiskov na posamezne licitirane novinarje in ne le, da potihoma pristanejo na bizarno folkloro stranke, kjer se je menda vredno le nasmehniti in nič več. Vem, da bo težko, kajti na npr. spletni strani Združenja novinarjev in publicistov so, ker zgledi vlečejo, nepodpisano formo pisanja celo prevzeli kot zanimivo inovacijo.

Novim modnim smernicam novinarstva po željah politike bi se morali upreti. Sociolog Matej Makarovič je kot eden izmed redkih podpisnikov pod svoje kolumne v brezplačnikih goreče branil anonimnost z edinim argumentom, ki sem ga doslej slišal: danes ni pomembno, kdo kaj pravi, temveč kaj pravi, je pribil. Te vrste zagovor anonimnega pisanja je lahko le pogreb resnega novinarstva.

Prvič objavljeno v tedniku Mag