Zgodovino razvoja kapitalističnega gospodarskega sistema v zadnjih dveh stoletjih lahko beremo tudi kot zgodovino razvoja tehnologij za prihranek dela in razvoja novih organizacijskih modelov za prihranek dela. Skratka, zgodovino kapitalizma, ki temelji na masovnem zaposlovanju delavcev, lahko prav paradoksalno razumemo tudi kot zgodovino postopnega izrinjanja delavca iz samih produkcijskih procesov.
Nova tehnologija in novi produkcijski organizacijski principi gredo ves čas v smeri zmanjševanja stroškov dela v podjetjih, torej v smeri zmanjševanja potrebe po človeški delovni sili. Zadnja leta, še posebej po krizi 2008 in po soočenju zahoda z intenzivnim razvojem azijskih velikih gospodarstev, pa se govori celo o fenomenu t. i. jobless growth oziroma rasti brez zaposlenosti. Predvideva se, da bodo zahodne ekonomije ponovno osvajale vrhove, a tokrat brez naslonitve na mase delavcev. Razvoj visokotehnološkega sektorja bi naj na zahodu povsem izrinil delovno intenzivne panoge in tako vzpostavil visoko gospodarsko rast na temelju tehnologije in izboljšane organizacije produkcije, ob hkratni izključitvi masovnega delavstva.
Ob tem se nam seveda takoj zastavi vprašanje, kako omogočiti preživetje milijonom ljudi, ki jim bo (in jim že) tak ekonomski sistem onemogočal zaslužek za dostojno življenje. Človeku se vse bolj onemogoča poskrbeti za samega sebe z lastnim delom. Kot bomo videli v nadaljevanju, bo odgovor na to dilemo zahteval mnogo več kot nekaj reform, zahteval bo radikalno spremembo paradigme, ki jo tvori tradicionalna tesna zveza med delom in preživetjem. Preživetje je bilo v vseh, tudi predkapitalističnih gospodarskih sistemih, neobhodno povezano z delom oziroma z zaposlitvijo. Vselej je šlo za delo za življenje, delo za preživetje. Kakšno naj bo torej mesto dela v družbi z gospodarskim sistemom, ki delo izključuje? In kako naj bo zagotovljeno preživetje množic v takšnem sistemu, če ne z delom?
Delo za preživetje, za večno življenje in za družbeno vrednost
Tesna zveza med delom in preživetjem izhaja že iz samih začetkov človeške vrste, kjer je bilo delo vezano pretežno na pridobivanje hrane in zagotavljanje osnovnih pogojev za preživetje, pa naj gre tu za lov, nabiranje ali vzdrževanje ognja. Kasneje v prvih velikih civilizacijah in v antiki delo dobi nekakšno »razredno« oznako. Delajo tisti, ki niso svobodni, torej sužnji. Delo je tukaj razumljeno kot življenjska nuja, kot golo izrabljanje telesa za namene ohranjanja življenja. Delo nima nobene družbene vrednosti; suženj dela, ker pač ta nujnost dela pripada njegovemu po naravi danemu statusu sužnja.
V srednjem veku se stara nujnost dela za preživetje poveže s krščanskimi vrednotami ponižnosti, kjer delo postane nujnost, ki je človeku naložena od samega boga. Hkrati z zametki prvega podjetništva in industrijskega dela v 18. stoletju pa se človekov odnos do dela tesno poveže še s protestantsko etiko razumevanja dela kot poklica, kot etične dolžnosti, ki se nalaga človeku kot individuumu, ki z natančno, disciplinirano in racionalizirano organizacijo svojega delovnega življenja izkazuje svojo izbranost s strani boga. Delo tako ni več nujno zgolj zavoljo telesnega življenja, temveč je nujno tudi zavoljo večnega življenja oziroma duhovnega preživetja.
V zadnjih dvesto letih protestantska delovna etika dobi še svojo posvetno obliko. Delo postaja v človekovem življenju vse bolj pomembno; ne omogoča mu le telesnega preživetja in božje milosti, temveč mu nudi tudi sam temelj osebne identitete in družbene vrednosti. Skozi delo se človek prične vzpostavljati kot vreden član svoje družbe, kot vključen in pomemben del skupnosti. Delo, ki je tesno vezano na preživetje človeka, se v sodobnosti izkaže kot temelj tako telesnega kot tudi duhovnega in družbenega oziroma socialnega preživetja posameznika.
Od dela neodvisni mesečni dohodek
Dejstvo, da je sodobna ekonomija na zahodu vse bolj usmerjena v produkcijo, ki ne zahteva masovnega delavstva, nas tako postavlja pred radikalno vprašanje: kako prekiniti tradicionalno zvezo med delom in preživetjem? Če bo za potrebe produkcijskih procesov zadostoval že majhen odstotek populacije, potem se mora mesečni dohodek vseh nedvomno osvoboditi svoje stare navezave na delo in zaposlitev. Osnovni mesečni dohodek oziroma preživetje posameznika mora postati popolnoma neodvisno od opravljanja določenega dela oziroma od zaposlitvenega statusa.
Ideja o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), o kateri je mnogo govora v zadnjih letih, se nam ponuja kot eden možnih in zelo primernih odgovorov na zastavljeno vprašanje. Prav UTD se predstavlja kot osnovni mesečni dohodek za vse člane določene družbe, ne glede na njihov zaposlitveni status, in tako prekinja s staro navezavo preživetja na delo oziroma zaposlitev. Pri čemer pa univerzalni temeljni dohodek ni nujno nekakšna utopija nevladnikov in alternativcev, temveč ima tudi svojo realno ekonomsko komponento. Če bo namreč sodobno zahodno gospodarstvo nadaljevalo svoj razvoj v smeri jobless growth, potem bo za svoje delovanje potrebovalo zelo majhen odstotek aktivnega prebivalstva in še za te preostale srečneže lahko predvidevamo zelo nizke mesečne dohodke, saj plače z rastjo brezposelnosti vselej sorazmerno padajo. Večja kot je brezposelnost, nižje so mezde. In ker produkcijski procesi kot ponudbena stran v ekonomski igri nujno potrebujejo svojo povpraševalno stran oziroma kupno moč, bo vsaj delna razdelitev bogastva med vse člane družbe, tudi brezposelne, nujna z ekonomskega stališča. Tudi če torej etični argumenti nekaterim ne zadostujejo, je na strani UTD-ja vselej še ta ekonomski argument. Dodatno pa lahko v prid UTD-ja navedemo še naslednji, če tako rečemo, družbeni argument: če ekonomija te rasti brez zaposlenosti temelji na visokih tehnologijah, na sodobnih elementih produkcije, ki vključujejo predvsem komunikacijo, operacije z informacijami, simbolno analizo in znanje, torej pretežno elemente, ki jih ni mogoče legitimno privatizirati, saj gre za skupnostna znanja in veščine, potem morajo biti kot nosilci takšne produkcije pripoznani vsi člani določene družbe, ne zgolj tisti, ki so v produkcijske procese formalno vključeni. Zagovorniki UTD-ja lahko torej navedejo zadostne etične, ekonomske in družbene argumente, s tem pa ponudijo model zagotavljanja materialne varnosti izven stare paradigme navezovanja preživetja na delo oziroma zaposlitev.
Pravičnejša porazdelitev preostalega dela in družbeno ovrednotenje človekovih aktivnosti
Vendar pa UTD ne odgovarja celovito na naš problem. Rekli smo, da navezava preživetja na delo danes ne vključuje več samo človekovega fizičnega oziroma telesnega preživetja, temveč se nanaša tudi na njegovo družbeno oziroma socialno preživetje. Posameznik se vključuje v družbo in se vzpostavlja kot pomemben član skupnosti v veliki meri skozi svoje delo, zato fenomen masovne brezposelnosti ne povzroča le problema financiranja posameznih življenj, temveč tudi problem socialnega izključevanja tistih, ki jih produkcijski procesi za svoje delovanje ne potrebujejo.
Zato je potrebno ponovno premisliti porazdelitev preostalega dela. Preostalo delo predstavlja torej tisti zmanjšani obseg plačanega dela, ki ostaja na razpolago v družbi, ki sledi modelu jobless growth. Če želimo družbo brez sistematičnega izključevanja množic iz produkcijskih procesov, potem je potrebno preostalo delo pravičneje porazdeliti med vse člane družbe. To pa terja nujno in radikalno skrajšanje delovnega časa.
Zahteva po krajšanju delovnega časa in zahteva po porazdelitvi dela (shared work), ki sta dejansko dve plati istega problema, sta stalni spremljevalki kapitalizma že celih dvesto let. Krajšanja delovnega časa prav za namene zmanjševanja brezposelnosti pa so se prvič eksplicitno lotili v ZDA po krizi leta 1929. Leta 1932 je več kot polovica ameriških podjetij skrajšala delovni čas, da bi povečala zaposlovanje ali zmanjšala odpuščanje ter da bi pospešila potrošniško povpraševanje. Podobnih ukrepov so se pogosto lotevali tudi v Evropi ob nastopih povečane brezposelnosti, tudi po krizi iz leta 2008. Vendar pa se radikalno in univerzalno skrajšanje delovnega časa npr. na 30 ur na teden zaenkrat še ni uspelo realizirati, čeprav je že pogosto imelo svojo formalno podlago v vladnih predlogih in mednarodnih direktivah in podobno. Vsi predlogi za porazdelitev dela oziroma za krajšanje delovnega časa so iskali optimalne rešitve usklajevanja delovnega časa, višine mezd, višine socialnih prispevkov, uspešnosti in konkurenčnosti podjetij, stroškov vzdrževanja brezposelnih in ostalih pomembnih vidikov, toda zaradi nepovezanosti med posameznimi pobudami ter zaradi pogostega izigravanja teh poskusov s strani delodajalcev ideja ni uspela zares zaživeti.
Ob predpostavki rasti brez zaposlenosti bo porazdelitev preostalega dela oziroma radikalno skrajšanje delovnega časa nujno, če bomo želeli družbo pravičnega vključevanja vseh članov. Uvedba osnovnega mesečnega dohodka, ki bo neodvisen od zaposlitve, ne bo zadostovala, če bomo želeli koherentno družbo, brez polarizacije na tiste, ki so »in«, in tiste, ki so zunaj. Ob tem pa bo nujen še tretji korak pri spremembi stare paradigme, da se namreč kot pomembne družbene dejavnosti pričnejo obravnavati tudi siceršnje aktivnosti ljudi, ki jih do sedaj nismo razumeli kot delo z lastno vrednostjo. Gre namreč za dejavnosti, ki jim ni mogoče pripisati ekonomske vrednosti in jih zatorej ni mogoče stlačiti v razmerje delo-mezda, saj predstavljajo spontane življenjske aktivnosti ljudi, ki živijo v skupnosti in so ustvarjalni pri oblikovanju in urejanju lastnih življenj. Gre za spontano kulturo, za skupnostno skrb, za gospodinjsko delo, za prostovoljno skrb za druge in okolje. Vse te aktivnosti predstavljajo nove oblike dela, kjer pa ne gre za delo za življenje, temveč za delo, ki se vzpostavlja v življenju, kot del življenja samega. Pripoznanje družbene vrednosti tovrstnemu delu bo dodatno podprlo argumente za nove načine redistribucije bogastva v družbi, kjer delo ni razumljeno kot preživetvena nuja, temveč kot eden od elementov življenja kot takega.
Razvezava dela in preživetja je postala socialna in ekonomska nuja v zahodnih družbah. Preživetje ne more več sloneti na delu oziroma zaposlitvi, delo pa se ne more več razumeti kot neka nujna dejavnost, ki jo človek opravlja zgolj zaradi preživetja. V zvezi med delom in preživetjem ni nobene logične nujnosti, saj lahko danes že zelo majhne količine dela vseh članov zadostijo osnovnim potrebam celotne družbe; vse ostalo je stvar ustvarjalnosti samega življenja. Razdružitev te dvojice dela in preživetja bi pomenila izjemen paradigmatski družbeni premik, pomenila bi dokaz, da je človeštvo zmožno presekati lastno zgodovinsko ujetost.