Ko drugi kričijo

Naloga šol, še zlasti gimnazij, je ohranjanje osnovne kulture oziroma človečnosti

Kaj menite, ali je nacionalizem pri nas v porastu? Ali smo v Sloveniji v zadnjem času kaj bolj strpni do Romov, do tujcev, do drugače spolno usmerjenih? Pri Društvu za razvoj humanistike Zofijinih ljubimcih menimo, da nacionalizem je v porastu in da so ljudje vse bolj nestrpni. Zato smo se pri društvu povezali z Gimnazijo in srednjo kemijsko šolo Ruše, z ruškim Cezamom oziroma s Petrom Andrejem in z Zvezo prijateljev mladine v Mariboru ter jim predlagali skupni projekt - pisanje filozofskega eseja o nacionalizmu. Šole, še zlasti gimnazije, pač ne morejo biti namenjene zgolj temu, da odpirajo vsa vrata - tudi tista, skozi katera nočemo vstopiti, temveč je nemara njihova naloga tudi ohranjanje osnovne kulture oziroma človečnosti. Nekako se ne zdi narobe, če mladina zapusti šolske klopi z zrnom razumnosti, pri čemer nimamo v mislih le sposobnosti za razmišljanje ali razpravljanje - večina mladih je v tem več kot uspešna -, temveč tudi dejansko pripravljenost, da razumnost dokažemo, ko to zahteva položaj, ko smo, denimo, priča neposrednim pojavom nestrpnosti.

Zgoraj našteti so sklenili organizirati državno tekmovanje v filozofiji, saj najbrž ni drugega šolskega predmeta, ki lahko uspešneje privzgaja razumnost oziroma tisto osnovno držo, zaradi katere ljudje na nek pameten način povedo, kaj mislijo tudi takrat, ko drugi kričijo ali se pehajo za osebno koristjo. Letošnje tekmovanje je že šesto in dijaki so pisali razpravljalni esej na eno izmed naslednjih tez: Vsaka država bi morala biti last enega naroda; Resnično dobra država je tista, ki je nevtralna do svojih pripadnikov; Ali bi morali v demokraciji prepovedati vse nedemokratične stranke; Strpnost je nekakšna modrost, ki presega fanatizem, to grozljivo resnicoljubnost.

Nastali eseji so navdušili. Naj zgolj zaradi vtisa navedemo nekaj stavkov iz enega najboljših esejev na temo Vsaka država bi morala biti last enega naroda, ki ga je napisala dijakinja Gimnazije Ptuj: "Družbena pogodba pomeni vzpostavitev družbe in družbenega. Vsak človek je rojen v že določeno družbo, znotraj katere se mora racionalno odločati. Tukaj bi želela vključiti Rawlsovo teorijo in njegovo pojmovanje družbe. Rawls želi vzpostaviti oziroma uresničiti pravično družbo, za katero je nujno, da temelji na tančici nevednosti. Tančica nevednosti je mit oziroma miselni eksperiment. Rawls pojasnjuje, da bi se vsak človek pri sleherni odločitvi moral postaviti v izhodiščni položaj in odmisliti vse stvari, ki so nebistvene za pojem pravičnega. Rawlsov človek je tako Kantov prazni subjekt, saj se človek po njegovem mnenju mora v vsaki situaciji odločati, da odmisli svoje substantivne lastnosti. To pomeni, da se odloča ne glede na spol, raso, veroizpoved in nacionalno pripadnost. Tukaj torej prihaja do kontradiktornosti med demokratično državo, ki temelji na razsvetljenski miselnosti, in nacionalizmom. Rawls pravično družbo utemeljuje z enakimi možnostmi in s tem svobodo ter z ljudmi, ki morajo biti pravični, dobri in srečni. Tančica nevednosti je pri Rawlsu stanje, ki omogoča, da se hkrati, ko se odločim za nekaj, odločim za vse ljudi, saj se postavljam na mesto vsakogar. Ta miselni eksperiment predpostavlja, da vedno znova podpisujem družbeno pogodbo, a hkrati ne vem, kakšno bo moje mesto znotraj družbe."

Prvič objavljeno v časniku Večer v sredo 23.4.2008

Fotoreportažo iz dogodka si lahko pogledate na: http://www.zofijini.net/oko_esej.html

Andrej Adam