Etika kot izgovor

Pred kratkim je Slovenijo obiskala znana teoretičarka "boja" za pravice živali, Paola Cavalieri. Ker vem, da živali ne morejo postati politični subjekt (politični subjekt je namreč samo tisti, ki lahko govori v svojem imenu) niti pomembna filozofska tema (pravice živali praviloma zanimajo samo anglosaške filozofe), se mi ne zdi posebej vredno ubadati s to tematiko. Živali morda res trpijo, a ne vidim razloga, zakaj bi morali to trpljenje razvijati v pretanjeno filozofsko teorijo ali "politični" program - kakor da nas lahko prevzame odpor do mučenja živali šele takrat, ko smo zgradili teorijo "političnih" pravic živali. Ko sem bral intervjuje s Cavalierijevo, sem dobil nelagoden občutek, da ni sklicevanje na "pravice vsega" - ali preprosto sklicevanje na etiko - danes v filozofiji nič drugega kot odvračanje od imperativa mišljenja.

Čeprav se zdi, da se je filozofija v času po "postmoderni" osvobodila Derridajeve "dekonstrukcije kot etike", Levinasovih zapovedi o prvenstvenosti etike in Lyotardovih napovedi konca velikih naracij, postmoderna miselnost ni bila še nikoli tako dogmatizirana. Tudi pri mislecih takšnega formata kot sta denimo Laclau ali Sallis lahko zasledimo sklicevanje na etičnost neke čisto teoretske pozicije. Denimo, ko Sallis razpravlja o pojmu imaginacije, ki je bil v "klasični" fenomenologiji Husserla vselej potisnjena na stran, lahko vselej uporabi staro dobro retorično vprašanje: "kaj pa, če imaginacija ni nekaj zunanjega ali dopolnilnega našemu zaznavanju reči, temveč konstituira te reči kot take?" Na isto vprašanje naletimo tudi ko Laclau razmišlja o vlogi populizma v modernističnih političnih teorijah: "kaj pa, če populizem ne pomeni nekaj nepolitičnega, temveč politiko kot tako?" Celo Žižek ali Zupančičeva, ki naj bi zagovarjala novo, agresivno, marksistično rehabilitacijo modernizma, se pogosto poslužujeta iste retorike, ki temelji na neki etični odločitvi.

V čem je bistvo te etične odločitve? Nek metafizični/filozofski koncept, kot je denimo mnoštvo, iracionalnost, ženskost, živalskost, sekundarnost, čutnost, gibanje, nejasnost, neresnica, zakritost, zunanjost ipd je bil vselej postavljen v dominirano vlogo v dani opoziciji. Ženskost je bila vselej podrejena moškosti, konceptualnost je bila vselej postavljena nad nejasnost čutnega zaznavanja itd. In po mojem mnenju je osrednji problem današnjega filozofiranja v tem, da lahko slednji, podrejeni termin, kot sta denimo živalskost ali zunanjost, vselej "zagovarjamo", postavimo kot ontološko prvenstvenega ali časovno izvornejšega brez najmanjše teoretske podkrepitve. Filozof lahko preprosto reče, da živalskost ni podrejena človeški racionalnosti, temveč da ta racionalnost sama temelji na neki mračni živalskosti - ali da notranje ni nekaj, kar popolnoma izključuje zunanjost, temveč se lahko vzpostavi šele preko ovinka te zunanjosti.

Ta stavka zvenita tako prepričljivo, da ju je pravzaprav nevredno podpreti s teoretskimi argumenti. Vselej se lahko osklicujemo na to, da so modernistični filozofi neupravičeno podelili primarnost denimo racionalnosti ter se hudobno izživljali nad nič hudega slutečo iracionalnostjo. In na isti poziciji vztrajajo "teoretiki" pravic živali: ker itak vsi vemo, da je njihovo zagovarjanje živali moralno upravičeno, imajo očitno prav tudi teoretsko. Z drugimi besedami: etika je postala način pobega iz strogosti, ki nam jo veleva filozofski um. In seveda lahko zadevo razširimo na nefilozofske tematike. Revizija zgodovinopisja, ki se danes dogaja na slovenski sceni, ni nič drugega kot nemoč zgodovinopisja, da bi obračunalo s samo seboj brez zatekanja k rešitvam, ki jih ponuja splošna morala: "cilj NOB-a ni bil boj proti okupatorju, ker je komunizem etično zgrešen."

Daleč od tega, da bi največjo škodo v teh bizarnih argumentih utrpeli filozofija ali zgodovinopisje. Najbolj problematična je prav pozicija, v katero je postavljena etika: danes etika služi kot izgovor ali kot priročen pobeg iz teoretskih/političnih zagat. Če teoretik ne zna zagovarjati svojega stališča, lahko vselej navrže, da ga je "etična odgovornost" primorala k neki rešitvi. Če politik ne najde načina razlage svojih odločitev, se lahko še vselej sklicuje na "obče civilizacijske norme" in podobne neumnosti. Z drugimi besedami, etika je danes izgovor. Etika ni več tisto, kar je v moralnem imperativu zaznal Kant - boleče samoizpraševanje, ki ne najde miru v nobeni pozitivni opredelitvi etičnega delovanja, temveč butasto sklicevanje na etične obrazce, ki "se" jih smatra za splošno veljavne.

V teh težkih časih, ko nas zasipajo filozofi, ki zagovarjajo politiko živali, politiki, ki norijo o evropski etiki, ter zgodovinopisci, ki so privzeli jezik moralistike, si človek zaželi teorijo, ki bi ne dopuščala pobega, ter etiko, ki bi ne bila udobna.

Aljoša na http://belezka.blogspot.com/