Jalovost kritičnih komentarjev in polemik

Če se ne strinjate z vladnimi reformami, ste bodisi neumni bodisi ideološko zaslepljeni ali pa govorite v imenu ohranjanja sedanjih privilegijev.

Pisanje kolumen, komentarjev, kritičnih polemik za časopise in revije ali celo nerganje v pismih bralcev se mi zdi vse bolj jalovo početje. Po moje bi morala biti naloga kritičnih komentarjev in kolumen v osvetljevanju različnih dogajanj in stališč v družbi in v prepričevanju javnosti, da so ideje in politike, ki jih predlagajo predstavniki ljudstva, dobre ali slabe. Toda zdi se, da kritična razmišljanja pri nas ne opravljajo svojih nalog. Verjamem, da bi večina piscev kritičnih tekstov lahko svoje bralce razdelila v dve skupini: na tiste, ki se strinjajo z napisanim, in tiste, ki se ne. Toda problem, na katerega želim s tem opozoriti, je, da večina piscev že vnaprej ve, kdo se bo strinjal in kdo ne. A vidite težavo? Če je bistvena naloga argumentacije v prepričevanju, hkrati pa je že vnaprej znano, kdo se bo strinjal in kdo ne, je vsako pisanje povsem odveč. Škoda časa in lesne mase.

Tudi organiziranje okroglih miz, posvetovanj ipd. je, podobno kot pisanje kritičnih polemik, vse bolj jalovo početje. Po moje bi morala biti naloga okroglih miz in posvetov v osvetljevanju dogajanj in stališč, različnih idej, problemov in politik, ki bi probleme rešile. Toda verjamem, da bi lahko organizatorji okroglih miz, torej tisti, ki ponujajo rešitve za posamezne probleme, razdelili razpravljalce in poslušalce na tiste, ki se strinjajo s predlaganimi rešitvami, in tiste, ki jim nasprotujejo. Toda problem, ki ga je vredno izpostaviti, je v tem, da se že vnaprej ve, kdo bo nasprotoval in kdo ne. A vidite težavo? Če je osnovna funkcija okroglih miz in javnih debat v soočenju nasprotnih stališč ter v prepričevanju nasprotnikov z razumnimi argumenti, hkrati pa je vnaprej znano, kakšni bodo rezultati, so soočenja odveč. Škoda časa in živčne mase.

Sklep, ki sledi iz zgornjih dveh odstavkov, je preprost. V Sloveniji in bržčas tudi v Evropi sicer govorimo, izražamo svoja prepričanja, toda pogovarjamo se ne. Dogaja se zgolj to, da govorimo eni mimo drugega, ali - če smo natančni in usklajeni s hierarhično strukturo družbe - eni čez druge. Kar kritično naravnan duh izrecno pogreša, je soočenje argumentov, skupen premislek o njihovi kvaliteti, razprava o njihovih morebitnih posledicah ipd. Pomislite samo na okroglo mizo z naslovom Spodbude in ovire za reforme, ki jo je organizirala slovenska vlada. Vsi govorci so zagovarjali isto prepričanje, prav tako smo vsi vedeli - in to še preden so pričeli govoriti - kaj bodo povedali. A vidite težavo? Če je temeljna vloga vsake okrogle mize spopad racionalnih argumentov in rušenje nasprotnikovih argumentov z lastnimi ter z vidika razuma boljšimi argumenti, hkrati pa na omenjeni okrogli mizi ni bilo nikakršnega spopada, temveč je šlo zgolj za prepričevanje že prepričanih, zaradi česar celo nasprotniki ne bi mogli dvomiti o rezultatih, se postavlja vprašanje, zakaj je okrogla miza sploh bila. Škoda časa in denarja.

Sklep, ki sledi iz zgornjih treh odstavkov, je enostaven. V Sloveniji in seveda v Evropi sicer navajamo argumente za svoja prepričanja, pripravljeni smo poslušati argumente nasprotnikov, toda močno pogrešamo skupen razmislek o njihovi kvaliteti. Kot vsakdo ve, je argument sestavljen iz sklepa ali trditve, za katera se zavzemamo, in razlogov, ki vodijo do sklepa oziroma ga podpirajo. Toda kaj, če razlogi ne vodijo do sklepa, kaj če se nam tako samo zdi? In kaj, če posledice našega sklepanja sploh niso tako nujne, kot menimo? Če je poanta razpravljanja in argumentiranja (in s tem okroglih miz) v tem, da nam drugi pokažejo luknje v naših argumentih in prepričanjih, v Sloveniji, in kot rečeno v Evropi, pa so rezultati razprav že vnaprej znani, to ne more pomeniti nič drugega, kakor da druge sicer poslušamo, prisluhnemo pa jim ne. Če njihovih stališč in kritike ne dojemamo kot dragocene pomoči pri popravljanju lastnih stališč, je očitno, da smo se že vnaprej odločili, da imamo prav in da je druge treba o tem prepričati. Rečeno drugače, razpravljanje in argumentiranje nista dojeti kot dobrodošel spopad intelektualcev, temveč zgolj kot potrjevanje lastnih stališč. Toda če itak že vemo, da imamo prav, zakaj se sploh spuščamo v razprave? Škoda časa in duševnega napora.

Sklep, ki sledi iz zgornjih štirih odstavkov, se ne zdi zapleten. Če razumemo argumentacijo predvsem kot potrjevanje lastnih stališč in v imenu prepričanosti o lastnem prav zavračamo morebitne kritike, to veliko pove o našem odnosu do drugih. Jasno, če imamo sami pravilna prepričanja, imajo drugi napačna. Se pravi, živijo v zmoti. Toda zakaj? Zakaj ne spregledajo? Odgovori tistih, ki vedo, so že od Platona naprej (se pravi kakšnih 2400 let) bolj ali manj podobni in jih je mogoče razdeliti v dve skupini: Nekdo ni zmožen spoznanja resnice, ker nima ustreznih psiholoških danosti. Rečeno po domače, ker je pač neumen. In: Nekdo ni zmožen spoznanja resnice (oziroma resnice noče priznati) tudi zaradi vplivov okolja - ideologije, pridobljenih privilegijev, vpliva drugih (mnenjskih voditeljev ali medijev), neustrezne vzgoje in izobrazbe ipd. Toda kaj sedaj? Kaj storiti, če uveljavitev resnice ogrožajo takšne ovire? Omenil sem Platona, in če sem ga že, naj povem še, kaj bi napravil on. Resnico in reformo družbe bi uveljavil z vrsto političnih ukrepov, ki se raztezajo od organizacije družbene strukture do vzgoje in izobraževanja. Natančneje rečeno, Platon bi vse ljudi v neki družbi razdelil v tri razrede in poskrbel, da bi prevzeli oblast tisti, ki poznajo resnico, ki so za to sposobni (so po naravi nadarjeni) in hkrati pravilno vzgojeni oziroma izobraženi (niso ideološko slepi). Vsi drugi bi preprosto, veselo in zadovoljno opravljali svoje in za družbo nujne poklice. Danes so ukrepi zmernejši. Ustavijo se pri načelih marketinga. Denimo: ker se (kakor smo pokazali tudi zgoraj) ne moremo zanesti na racionalne argumente, je treba ljudi prepričevati moralno in čustveno. Primerov ni težko najti. Poglejmo enega: če ne boste sprejeli celotnega svežnja predlaganih gospodarskih reform, se bo čez deset let število delovnih mest zmanjšalo do te mere, da bo družba nazadovala in postala družba revnih. A vidite težavo? Če se ne strinjate z vladnimi reformami, ste bodisi neumni bodisi ideološko zaslepljeni ali pa govorite v imenu ohranjanja sedanjih privilegijev. Tudi če verjamete zgolj v načelo razumne razprave in poskušate z analizo predlaganih reformnih ukrepov pokazati, da ti utegnejo privesti do še bolj razslojene družbe, do družbe, v kateri bo večina pretežno živela v negotovosti in tesnobi, v kateri ne bodo mogli dolgoročno načrtovati svojih življenjskih projektov, kaj šele družine, vam predlagatelji reform ne bodo zares prisluhnili, temveč si bodo mislili, da ste bodisi neumni ali pa ideološko zaslepljeni. Da, zares vas je škoda.

Ali sedaj vidite, zakaj je pisanje kritičnih komentarjev jalovo početje?

Prvič objavljeno v častniku Večer, sobota, 10.6.2006, stran 45, SOBOTNA PRILOGA

ANDREJ ADAM