Ker je že dolgočasna z vedno istimi ali modificiranimi etiketami: tranzicijska levica, udbomafija, Kučanovi klani in forumi, temačne sile kontinuitete, oranžni cunamiji, Seničina pisarna in seveda »bad guys« vseh vrst udarjajo s polno paro na vse strani.
Obstaja kaj takega kot utrujenost od politike paranoje? Ali pa je še zmerom ne čutite in ne veste, o čem govorim? Ob nekaterih dogodkih v zadnjem času bi lahko iskreno zavzdihnili: pustite nas vendar pri miru. Ne vpletajte nas v vaše teorije zarote in travme, želimo živeti in delati po svojih najboljših močeh! Če že kaj, nam dajte reforme, pospešek gospodarstvu, socialne ukrepe! Kakšen Velikovec, kakšna Udba, kakšni arhivi, kakšen referendum, kakšna nova hobotnica? Dovolj je bilo, ne utrujajte nas! Kje so delovna mesta, plače, socialno varstvo, blaginja? Pa ne bo šlo; bojim se, da slovenski ožji politični prostor že leta preveva paranoidni premislek in da smo se nanj navadili, čeprav ga največkrat ne priznamo. V veliki meri po novem nanj opozarja tudi predsednik republike in zdi se, da ga ja minila prislovična diplomatska potrpežljivost. Kako namreč drugače razumeti dve njegovi močni in odmevni trditvi, ko sprva pravi, da je politiki Janeza Janše treba reči ne, nato pa še, da se njegov »profil« razbira že v knjigi Spomenke Hribar »Svet kot zarota« iz leta 1996? Če bi smeli oboje mehanično sešteti, in v neki meri je to zanesljivo smiselno, dobimo jasno oceno stanja, ki bi lahko bila taka: politiki paranoje je treba reči ne. Toda kakó?
Bilo kuda, Udba svuda
Paranoja je resno psihotično stanje strahu. In psihopolitika paranoje je pri nas postala dnevna politična praksa ter močno načenja normalno delovanje države. Izraža se skozi dolgotrajne občutke sovraštva, ki temelji npr. na strahu, da nas zasledujejo in obvladujejo – »bilo kuda, Udba svuda«. Zgodovinske lustracije, agenti teme (da o princu teme niti ne govorimo), potapljanja v arhive, teroristične zgodbe o SDV, naštevanje zločinskih organizacij in oseb, preštevanje »naših« in »vaših«, risanje tajnih sovražnikov na podlagi antikomunističnega vzgiba – vsi imajo isto zasnovo. Povečini je podstat ideološka – na drugi strani so kriptokomunisti, v zadnjih letih kot relativno izolirana kategorija še t.i. »tajkuni«, torej gospodarska mafija. Toda, ker je mreža za paranoika vedno ena, običajno to pomeni eno kategorijo. V psihiatriji je paranoja opisana kot duševna motnja s sistematičnimi blodnjami, ki jih žene projekcija osebnega konflikta, zaradi katerega nekdo v okolje prenaša svojo sovražnost do drugih. V Sloveniji je stranka SDS le v pičlih nekaj letih dobesedno zgradila in vzpostavila števce in poimenske sezname »sovražnikov« na podlagi vznika sovražne govorice, politike etiketiranja, demonizacij posameznikov, diskreditacij. Ob udbaških arhivih smo dobili obširne kataloge ljudi, še nedokončane, na njihovem vrhu pa piše zgolj ena beseda: nenaši. Deskriptorji krivde posameznikov so frapantno bizarni, argumentacija še bolj.
Paranoja vodi nenazadnje do agresivnosti, občutkov samopoveličevanja, zarote medijev, ki da nas ne marajo, posebnega poslanstva in misije, na katero smo poklicani na čelu (izvoljenega) naroda. Ne dopušča drugega mnenja in želi biti večinska: ko imate več kot 50 odstotkov, npr. volivcev, imate dokončno prav. Če bi uporabil starogrški športni izraz, si paranoik venomer domišlja sence okoli sebe in uprizarja boj z njimi (skiomachia) – žal ne zato, da bi vadil s sabo. Ko vse to prenesemo v politiko, ko se paranoja, hote ali nehote, preoblikuje v priročno metodo boja, dobimo kot končni izdelek kajpada paranoidne Slovence. Od njihove »vzgoje« je pravzaprav odvisen vaš volilni rezultat v trenutku, ko je tudi njih zadostno število. Leta 2007 je varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, sicer psihiatrinja, po izbruhu afere Sova dobesedno ugotavljala isto. Da je državljane po tej aferi strah, češ da tudi njim sledijo, je dejala, v njenem uradu pa se vsak dan srečuje s posamezniki, ki zatrjujejo, da so jim na ta način kršene človekove pravice. Po njenem so bili ljudje prepričani, da tudi njih zasledujejo, snemajo, opazujejo, preganjajo, zato je pojav dobil kar velike razsežnosti. Krivec je bil jasno diagnosticiran, s prstom je pokazala na medije: »Široko medijsko poročanje o aferi Sova povečuje sumničavost ljudi, ki so nagnjeni k takšnemu reagiranju.«.
Kaj bi lahko k istim občutjem porekli sodeč po nekaterih elementih v aferah, kakršne so bile Patria, bulmastifi, Ertl, Velikovec? »Aferah« seveda zato, ker jih nekdo želi narediti za takšne na podlagi zarotniških obrazcev, risanja hobotnic in omrežij, neutrudljivih sovražnikov, udbašev in paraudbašev – nov izraz, ki ga je te dni lansiral Janša? Čeprav verjetno še empirične raziskave niso izdelane, je težko verjeti, da se s širjenjem teorij zarot paranoja pri Slovencih kaj zmanjšuje, prej nasprotno. In četudi je ne bi mogli izmeriti v kliničnih kategorijah, to ne bi bilo indikativno. Ker je ne rabimo nujno zaznavati kot diagnosticirano motnjo; lahko si jo predstavljamo zgolj kot stanje prepričanj in občutkov pri državljanih, način formatiranja njihovega svetovnega in političnega nazora. Preganjavica in sumničavost sta le dva elementa tega miselnega horizonta. V času, ko bi se morali ukvarjati z ekonomskimi temami preživetja, nas žal nekateri s takimi, neprimernimi času, vlečejo v davno preteklost, vključno s hujskaški desničarski mediji, ki pred sabo meljejo sleherno človeško dostojanstvo, za novinarske kodekse pa so že deklarativno in celó ponosno priznali, da jih prezirajo.
Če smo se od leta 2004 slepili, češ na čelu države imamo oblast, ki je strukturirana kot paranoidna, imamo od leta 2008 taisto paranoidno opozicijo. Nesrečno dejstvo. Zaradi njega žal večina najprej pomisli, da se ta pač zelo trudi legitimno priti v sedlo. Paranoidne miselne vzorce naj bi jemali kot še en nedolžen poskus prepričevanja volivcev in za nekoliko neposrečen slog. Če ne bi iste vlade imeli že prej in če ne bi izkazala istega vzorca ravnanja v obeh vlogah, bi še lahko kupili razlago. Zdaj več ne, saj trajnost istega stanja kvečjemu dokazuje, da je opisana psihopolitika stabilna in neodvisna od ciljev, ki si jih je zadala. Da ima svoje akterje na nek način v lasti, pa si mogoče domišljajo, da jih nima.
Ni naključij
Znova ponavljam: zakaj je treba politiki paranoje reči ne? Ker je že dolgočasna z vedno istimi ali modificiranimi etiketami: tranzicijska levica, udbomafija, Kučanovi klani in forumi, temačne sile kontinuitete, oranžni cunamiji, Seničina pisarna in seveda »bad guys« vseh vrst udarjajo s polno paro na vse strani. Povsod so, vam povemo! Za nameček beremo, da se italijanski »botri« pri nas čutijo nadvse svobodne … Še huje, slovenski predsednik je malodane atentator in dokazov o tem ne manjka – vsak dan znova nam vlečejo na dan arhivske papirje, ki ne dokazujejo ničesar, razen njihovega gorečega prepričanja, da nekaj le dokazujejo. Mar res še kdo verjame v reinstalacijo komunizma, te ničvredne matere vseh paranoidnih blodenj, s katero nam očitno še dolgo ne bo prihranjeno? Zanesljivo obstajajo udbaši, obstajajo tajkuni, obstaja gospodarski kriminal. Obstajajo tudi omrežja. Toda ne obstajajo Udbaši in Omrežja – vsaj dosedanja evidenca je to ovrgla. Paranoikova obsesija črpa svojo ultimativno gotovost o svetu, ljudeh in njihovem ravnanju iz občutka obstoja takšne »matrice«. Njegova mantra je enostavna: »Vse je povezano«. Vsi so povezani. V njegovem svetu, ki je žal tudi naš, ni prostora za naključja – nastopi naših politikov potrjujejo pogosto uporabo iste fraze »ni naključje«. V politični psihologiji se paranoja največkrat razume v povsem socialnem, torej nekliničnem kontekstu. Na tej točki je treba narediti še korak dlje in povedati, da za to, da bi izvrševali psihopolitiko paranoje, ne potrebujete premise o tem, da so akterji paranoični, kakorkoli so takšni že videti. Lahko so, lahko ne. O čemer govorim na tem mestu, so zgolj učinki pri ljudeh, ki jih lahko kvalificiramo na omenjen način. Skupaj s kultnim avtorjem Richardom Hofstadterjem lahko ustrezno mentalno stanje vzamemo za duhovni koncept, za splošno sprejeti stil družbenega mišljenja, v katerem smo evidentirali omenjene sestavine. Predsednik republike, ne edini, se zato moti, ko govori o nizki politični kulturi pri nas in s tem nedvomno prav o učinkih istega fenomena. Toda nekomu, ki premišljeno psihološko manipulira, ne bomo rekli, da mora dvigniti svojo kulturo. Ne, kot takšnega ga moramo sankcionirati. Nekomu, ki svoji blodnjavosti sledi iz avtentičnega prepričanja, še manj! Ne, kot takšnega ga moramo zdraviti.
Konec leta 2006 so v podmladku ene izmed desnih strank hiteli po ulicah lepiti plakate proti Gregorju Golobiču, v tistem hipu privilegiranemu subjektu satanizacije, saj je ustanavljal stranko Zares. Na enem izmed njih je pisalo: »G. Golobič, zakaj ne poveste javnosti, da bo novi predsednik nove stranke Danilo Türk?« Zarotitveni vzorec skriva pomembno paranoidno poanto, ki je po svoje komična, saj se je izjavljalec uspel spraviti v držo, ko ga je strah nekega potencialnega dejanja (če bi danes in takrat demonizirani Golobič naredil za predsednika stranke danes in takrat demoniziranega Türka), pri čemer akterja obtožuje, da mu nekaj prikriva. Podobno kot v vicu o paranoiku, ki na zaslišanju vzklikne »Zakaj me sprašujete, saj vendar že vse veste o meni!«. Ta zgodovinski drobec omenjam zato, ker se je tudi v trenutni vroči zgodbi o odpiranju arhivov razvil podoben refleks strahu: nekaj nam želijo prikriti. S to razliko, da je bil navedeni benigen in je skozi plakatno širjenje strahu, da jim nekaj prikrivajo, dokazoval le duševno stisko, zgodba z zakonskim zapiranjem arhivov pa ima verjetno bolj manipulacijski značaj, zaradi katerega je paranoidna narava v njej slabše zaznavna.
Če bi pogledali usode diskreditacij sedanjih politikov, ki so del oblastne nomenklature, torej Boruta Pahorja, Gregorja Golobiča, Katarine Kresal in predsednika republike, bomo pri vseh zaznali isti vzorec: njihov javni lik je, z izjemo premiera, dodobra dotolčen in prestreljen, rdeče popackan od kupa vanje pometanih paranoidnih paradižnikov. Stvar sistematične politike šikaniranja? Zakaj je Pahor v veliki meri izvzet iz te igre, je zanimivo vprašanje, ki vsaj do neke mere vliva upanje. Namreč, če je resnična, že skoraj obče znana okoliščina, da je v veliko stvareh med Janšo in Pahorjem sklenjen nek osebni dogovor, zaradi katerega je pred sovražnimi strupenimi puščicami relativno varen, potem obstaja tudi večja možnost, da je psihopolitika paranoje, s katero si opozicija znova utira pot na oblast, regulirana, selektivna in zatorej do neke mere kontrolirana. Sicer bolj slaba tolažba za neko nedopustno prakso, pa vendar. Kaj bomo torej storili, da bomo tej politiki rekli ne?