Šola - bojno polje

Matthew Lipman, eden najvidnejših zagovornikov kritičnega mišljenja v izobraževanju, pravi, da obstajajo trije ključni modeli zasebnih in javnih vrednot. Družina predstavlja institucionalizirane zasebne vrednote, država institucionalizirane javne vrednote, šola pa povzema zlitje obeh vrst vrednot. In ker vsaka družina in vsaka oblast skušata oblikovati bodoče generacije po svoji podobi, je šola bojno polje. Mnogi starši se tako bojijo, da bi šole same postale plen te ali one stranke, ki želi s tem dati svoj pečat svetu, v katerem živimo. Zaradi tega si bržčas želijo večjega vpliva na dogajanje v šoli.

Po Lipmanu je cilj šole proizvajanje izobraženih in razumnih ljudi. Učenci morajo biti deležni razumne obravnave, če naj sami postanejo razumni. To pomeni, da mora biti prav vsak vidik šolskega življenja takšen, da ga je mogoče racionalno utemeljiti. Če uporabljamo ta učni načrt in ne onega ali ta učbenik namesto tistega, morajo obstajati razlogi za takšno odločitev. Razumnejše šole pa pomenijo razumnejše bodoče starše, razumnejše državljane in razumnejše splošne vrednote.

Ali nam Lipmanove ideje kakorkoli pomagajo pri razmisleku o razumnosti novega oblikovanja šolskih svetov v naših šolah? Po eni strani zmanjšujejo strah staršev, ki temelji na domnevi, da utegne stranka na oblasti tudi preko šole razširjati svoje interese. S tega vidika se zdi argument zagovornikov nove sestave svetov šol razumen. Pravi namreč, da je s tem vsem zainteresiranim skupinam zagotovljen enak položaj. Toda težava tega argumenta je, ker izenačuje vpliv družine in vpliv učiteljev, ki v svetih šol ne nastopajo kot privatniki, temveč kot nosilci javnega interesa. Ker kot privatniki nastopajo prav predstavniki družin, to pomeni izročanje šole kot javne institucije vsaj deloma v njihove, privatne roke. Ker je merilo, na katero se lahko sklicujejo učitelji, racionalnost, merilo, na katero se lahko sklicujejo starši, pa kakšen vidik privatnega družinskega življenja, ki - kot smo pokazali zgoraj - ni nujno racionalen, to lahko privede do zmanjšanja racionalnosti posameznih vidikov šolskega življenja. S tem utegnemo dobiti šole, ki so manj razumne, in čez čas tudi manj razumne starše in državljane.

Zagovorniki zakona bodo rekli, da so tudi starši razumni, in tega ne nameravamo zanikati. Vprašanje pa je, ali so prav vsi vselej zmožni z razumnimi razlogi podpreti ali zavrniti odločitve in sklepe, ki so v pristojnosti svetov šol. Ker se, kot smo videli zgoraj, za javno institucijo, kot je šola, spodobi, da so vse odločitve in sklepi razumno podprti, to zopet odpira možnosti, da bo politika posamezne šole ne povsem razumna, temveč utemeljena na podlagi kakšnega ne ravno premišljenega ali utemeljenega tradicionalnega prepričanja.

Zagovornik povečanega vpliva staršev na šolo bo bržčas rekel, da tudi vsi učitelji niso zmožni argumentirane presoje in razprave o delovnem načrtu šole, vprašanjih nadstandarda in drugih smernicah šole. Tudi temu ne mislimo oporekati, dodali pa bi, da je verjetnost, da se v svetu šole znajde nekompetenten učitelj, veliko manjša od tiste, da se tam znajde nekompetenten starš. Verjetnost je manjša že zaradi same pedagoške in strokovne izobrazbe, a tudi zaradi obilice dodatnih izobraževanj, ki so jih bili deležni učitelji med prenovo osnovne šole in vpeljevanjem devetletke. A četudi takšne verjetnosti ne moremo popolnoma izključiti, je - menim vsaj - razumno trditi, da bi morala biti naloga zakonodajalcev v tem, da obe verjetnosti pretehtajo in se odločijo za manj tvegano. Sprejeti zakon priča, da tega niso storili.

Prvič objavljeno v častniku Večer, torek, 5.12.2006, stran 15, ZNANJE

ANDREJ ADAM