Arhiv

Slovenija ima talent?

Sledeč posnemanju resničnostih šovov, se je po Baru, Big Brotherju, Sanjski ženski, Kmetiji pojavil na seznamu televizijskih iger še t. i. lovec na talente. Množica ljudi, žejna prepoznavnosti, se je z upom po potrditvi prijavila na igre brez meja. Meja med človeškim dostojanstvom in instrumentom pospeševanja gledanosti določenega TV-kanala ni bila nikoli tanjša. 

Resničnostni šov, kakor se imenuje forma tovrstnih TV-programov, deluje po principu senzacije in navidezno resničnih dogodkov, dialogov, ki so z montažo preoblikovani na tak način, da so vse razen resnični.

Ljudje, ki ne poznajo načina dela medijev, se pogosto ne zavedejo iluzije, ki jim je bila predstavljena, ne vedo, da se izrečene besede lahko enostavno vzamejo iz konteksta ter se obarvajo v nianse, ki popačijo ne samo izjavo, ampak tudi osebo in njen karakter. Medtem pa gledalci zaupajo dogajanju, ki ga vidijo na televiziji, in verjamejo, da so karakterji, ki jih vidijo, dejansko takšni v vsakdanjem življenju.

Posamezniki s specifičnimi osebnostnimi lastnostmi, ki bivajo, delajo in živijo 24 ur pred kamero, so skrbno izbrani z namenom medsebojnega trenja in ustvarjanja konfliktov, s katerimi se poudarijo karakterne lastnosti, ki jih gledalci obsojajo ali v katerih se vidijo. Situacije so podvržene emotivnim izbruhom, ki jih gledalci razumejo kot senzacije, na katere tudi čakajo, saj ravno trenja med karakterji vzdržujejo gledanost.

Podobna pravila igre so v šovih iskanja talenta, le da je celotna oblika osredotočena na talent in ne toliko na karakterne lastnosti kandidata, emotivno trenje pa se izraža v obliki posmeha.

Kaj je resnično na televiziji?

Zanimivo, da ljudje verjamemo in dojemamo kot resnico to, kar vidimo in slišimo v medijih, še posebej na televiziji. Nekritično dojemanje zrežiranih dogodkov in izbora točno določenih kandidatov, ki so vse prej kot naključni, omogoča naivno poveličevanje besede resnično in spregledanje besede šov, ki je v kombinaciji z »resničnim« absurdna. Ta besedna zveza le zveni senzacionalno. In to je tudi vse.

Pa vendar gledalci dojemajo resničnostne šove kot resnične ter »tako v resnici tudi je«. Kako v resnici tudi ni, omenjam kot zanimivost tri medijske dogodke.

Prvi primer sega v davno leto 1938, ko je bila po radiu predvajana zgodba Vojna svetov, ki pripoveduje o invaziji marsovcev. Orson Welles je po radiu predvajal dramatizirano radijsko priredbo v obliki fiktivne reportaže, ter pri tem so dogajanje iz Anglije prenesli v New Jersey. Igra je bila tako prepričljiva, da so mnogi poslušalci verjeli, da planet napadajo neznana bitja iz vesolja. Naslednjega dne so časopisi poročali o preplahu, kaosu ter množični paniki, ki naj bi jo bila radijska igra sprožila v javnosti ter pri tem imela za posledice nekaj ranjenih ljudi ter smrt nekega poslušalca, ki ga je od razburjenja zadela kap.

Kot drugi primer navajam člane češke umetniške skupine Zthoven, ki so leta 2008 vdrli v sistem češke nacionalne televizije in v času vremenske napovedi prikazali nuklearno eksplozijo v čeških gorah, ki pa se za zdaj še ni zgodila. Sledila je množična panika in preplah ljudi, ki so videno na televiziji dojeli kot resnično.

Kot tretjo zanimivost navajam venezuelsko telenovelo Kasandro, ki je v začetku 90-tih obkrožila 128 držav, med drugimi tudi Srbijo. Ko so v eni od epizod junakinjo Kasandro zaprli z obtožbo umora, so bili prebivalci srbske vasice Kučevo tako sprovocirani, da so podpisali peticijo, ki je štela približno 200 podpisov, in jo poslali predsedniku Venezuele ter od njega zahtevali, da osvobodi nedolžno Kasandro. Prav tako so v tej isti vasici organizirali javni protest pod sloganom »Vemo, kdo je morilec, Kasandra ni kriva«.

Kdo se igra črnega Petra?

Še preden je bila oddaja predvajana, je potekala avdicija zbiranja kandidatov po mnogih mestih v Sloveniji. In že takrat je bilo mogoče na številnih forumih, blogih, v kavarniških pogovorih zaslediti pričakovanje norčevanja iz kandidatov ter nekakšne zlobne privoščljivosti v obliki naslade ob tem.

Resničnostni šov, ki išče in prikazuje talente, hkrati pa iz rokava vleče posameznike, ki jih uporablja kot klovne, da zabavajo tiste, ki se ob tem naslajajo. Posmehovanje; v imenu večje gledanosti. Posmehovanje, ki je naredilo šov.

Pa vendar to ni oviralo tekmovalcev, da ne bi predstavili svojega talenta. Denarna nagrada je verjetno pospeševalec, ni pa edini razlog za prijavo. V pogovoru so kandidati izrazili svoje motive in želje, ki so si bili med seboj tako podobni, kakor da bi bile želje ene osebe. Zveneli so kakor Pepelka, ki čaka na princa, ki jih bo videl in prepoznal njihov talent ter jim ponudil oder, snemanje plošče in prostor, kjer se lahko izrazijo. V tej pravljici pozabljajo, da je vse samo predstava, vključno z njimi. Postajajo prepoznane muhe enodnevnice, ki z naslednjo sezono zbledijo in padejo v pozabo. Šov, ki išče talente, zlorablja ljudi v imenu šova samega, ti pa to isto dogajanje vidijo kot priložnost za oživitev skritih otroških sanj ali doživetih 15 minut pozornosti.

In ker je zvezda lahko le ena, je tukaj tudi žirija, ki določa kdo je »the one«. Tako je mnenje treh ljudi brez nekakšne večje strokovne podlage postalo strokovno mnenje, in še posebej otroci verjamejo, da je res tako. Kdo sploh lahko ocenjuje, kdo ima talent in kdo ga nima, kako to, da je lahko strokovna žirija nestrpna, homofobična in pri tem vseeno žirija, in kako lahko govorimo o strokovni žiriji, ki naj bi prepoznala talent, tudi na področju, za katerega sami člani žirije pravijo, da se nanj ne spoznajo, kot npr. ples? Torej o kakšni žiriji je govor?

Hkrati se sprašujem, kdo spremlja resničnostne šove, kdo jih gleda in zakaj. Tako sem ugotovila, da obstajajo ljudje, ki so na nekakšni stopnji odvisnosti od skoraj vseh resničnostnih šovov, vendar se to bolj nanaša na tuje, predvsem nemške televizijske mreže. Nadaljnja delitev obsega ljudi, ki spremljajo le takšne šove, kjer se iščejo talenti, kjer zvezde plešejo ali pojejo ter se s talenti dokazujejo. V nekakšno posebno skupino spadajo pa tisti, ki gledajo tovrstne šove, da se naslajajo v norčevanju. Pri tej ciljni skupini je Jerry Springer dosegel največji domet.

Zakaj tovrstni šovi dosegajo gledanost, je verjetno identično vprašanju, zakaj ljudje potrebujemo kruha in iger. Zelo enostavno je pokazati, kako prazna življenja lahko živimo, ter da zato obstajajo tovrstni šovi, medtem ko ima verjetno vsak izmed nas delček užitka v svetu, ki ga lahko imenujemo površinsko prazni svet; za nekoga ta zajema resničnostni šov, za drugega gledanje romantičnih komedij, za tretjega branje stripov. Pa vendar se sprašujem, koliko se takrat zavedamo, da takrat uživamo le v svetu iger, v svetu predstav.

Prvič objavljeno v majski številki Katedre

Almira Ćatović