Tibet, Kitajska in - duh olimpizma?

Kako se vam zdi bojkot poletnih olimpijskih iger na Kitajskem? Bojkot? Kitajska je vendar okupirala Tibet. Kitajska vendar izvaja nasilje. Kitajska vendar zatira ljudi. V Tibetu jim jemlje svobodo, jih ustrahuje, jih muči in ubija. Ali vam ne pride do živega? Kitajska v Tibetu ubija ljudi, ker hočejo živeti po svoje.

Naši pristojni organi (človek se vpraša, zakaj neki so pristojni?) kopičijo nekakšne puhlice o olimpizmu. Da je ideja olimpizma ideja miru, da so celo v antični Grčiji v času olimpijskih iger prekinili sovražnosti. Toda Kitajska očitno ne prekinja sovražnosti, temveč jih, kot da je do olimpijskih iger še sto let, nasprotno stopnjuje. Kitajska tik pred igrami ubija ljudi in tudi v času olimpijskih iger skoraj zagotovo ne bo ravnala drugače. Še naprej bo zapirala in mučila ljudi tudi med olimpijskimi igrami, in to samo zato, ker hočejo živeti po svoje.

24. marca 2008 zvečer sem gledal osrednja športna poročila na TV Slovenija 1 - novico o prižigu olimpijskega ognja v Grčiji. Športna novinarka je dejala približno takole: ob prižiganju olimpijskega ognja varnostni ukrepi žal niso preprečili incidenta protestnikov iz Tibeta, a so te kmalu odstranili s prizorišča.

Moj komentar: obup! Ali ste opazili besedici, ki kakor da zabijata meje konteksta? Besedici žal in odstranili? Športni novinarki je očitno žal zaradi lukenj v varovanju in ploska odstranitvi protestnikov. Morda zato, ker so kamere pokazale tudi nekaj krvi? Morda, ker se ji protestiranje ne zdi primeren ukrep, kadar vam okupirajo deželo, vas mučijo in pobijajo? Ne vem in ne bom uganjeval. Vendar upam, da to ni prevladujoče stališče v slovenski javnosti. Ali smo že pozabili, da živimo v državi, ki še vedno ni polnoletna in ki je na svet prišla v podobnih okoliščinah, kot so sedaj tiste v Tibetu?

Da ne bi pozabili, naredimo miselni eksperiment. Predstavljajte si rajnko Jugoslavijo. Recimo, da ni rajnka in da je vložila kandidaturo za poletne olimpijske igre in bila pri tem uspešna. Medtem jugoslovanska vojska že lep čas okupira hribovito deželico (to bi lahko bili mi), v istem letu, ko se ima olimpijada zgoditi, pa še posebno nasilno obračuna z nekaterimi uporniki. Nekaj je mrtvih, nekaj jih izgine v zapore, nekaj jih čez skale spleza na tuje. Ponekod v tujini nekateri ljudje dobre volje terjajo od svojih športnikov in pristojnih organov bojkot olimpijskih iger. To seveda pričakujejo tudi izmučeni prebivalci hribovite deželice. Nekateri, ki so preplezali hribovje in pobegnili, se pojavijo v Grčiji in na mestu prižiga olimpijskega ognja protestirajo pred kamerami s celotnega sveta. Kje drugje, če ne pred kamerami celotnega sveta? V trenutku, ko se pred milijardno televizijsko občinstvo prisladka neki predstavnik jugoslovanskih oblasti, se nekaj teh protestnikov prebije v prve vrste, vzklika gesla in nekaj jih leže na tla. Ali nimajo prav? Ali niso upravičeni od sveta pričakovati vsaj kanca sočutja, če pa že ne sočutja, tedaj načelno soglasje s tem dejanjem? Ali v času desetdnevne vojne nismo podobno pričakovali tudi bodoči državljani sedanje države? Toda kaj bi rekli, če bi v tako kočljivi situaciji gledali kakšno tujo televizijo, kjer bi se športni komentator zmrdoval nad varnostnimi ukrepi, zaradi katerih so protestniki zmotili uradno slovesnost prižiga ognja? In kaj bi rekli, ko bi taisti komentator z olajšanjem ugotovil, da so protestnike odstranili s prizorišča in se nato radostno posvetil obredu prižiga olimpijske plamenice?

Najbrž bi pomislili, naj si ta komentator plamenico nekam potisne, a ne?!

Prvič objavljeno v dnevniku Večer, četrtek, 27.3.2008, stran 8, POGLEDI

ANDREJ ADAM