»Suverenost ni podeljena, je izborjena.«
»Učitelji so eni in edini ljudje, ki lahko rešijo narode.«Mustafa Kemal Atatürk
»Pridite, pridite spet, kdorkoli že ste, pridite,
neverniki, častilci ognja, malikovalci, pridite!
Pridite, tudi če ste stokrat prelomili obljube svoje pokore,
naš je portal upanja, pridite takšni, kot ste.«Mevlana Celaleddin Rumi
Most civilizacij
Turčija dežela, ki leži na meji med Evropo in Azijo in pomeni neke vrste most med civilizacijami. Preplet vzhoda in zahoda se kaže v turbanih in kravatah, hidžrah in krilih, majhnih turških kavarnicah, stisnjenih med restavracije Burger King in McDonald’s. Turčija pred oči nepoznavalca prikliče podobe kamel, turbanov, puščave in od kolen do glave zakritih žensk. Deželo orienta, kjer eksotika drugačnosti in skrivnost tisoč in ene noči čaka na zahodnjaka, da jo odkrije. Morda je bila to Turčija preteklosti. Moderna Turčija velemest je bolj podobna zahodnemu svetu, kot bi si morda predstavljal povprečni Evropejec. Sekularna država z latinsko abecedo, parlamentarno demokracijo in visoko izobraženimi intelektualci, če naštejem le nekaj značilnosti, ki Turčijo korak za korakom približujejo Evropi. Kako je to možno v državi z večino muslimanskega prebivalstva? Odgovor leži v človeku, ki je postal legenda: Mustafa Kemal Atatürk.
Oče naroda
Atatürk je oseba, ki v Turčiji uživa sloves polboga. Z ustavo ga je prepovedano žaliti, zaradi žalitve Atatürka je Turčija blokirala youtube, otroci zjutraj pred začetkom šole recitirajo prisego Atatürku in nasploh je njegov portret prisoten vsepovsod, od šolskih hodnikov, uradov, javnih površin do denarnice slehernega Turka.
Za nepoznavalca in zahodnjaka z liberalnimi vrednotami, med katere se prištevam tudi sam, se zdi malikovanje pretirano in prve dne dni se nisem in nisem mogel načuditi vseprisotnosti tega človeka, žara v očeh turških kolegov, ko so ga omenjali, in podobah in spomenikih, ki so me spominjali na velikega brata. Vedel sem, da je pomembna osebnost, prvi predsednik turške republike, ampak ker sem sam zamudil slavo in slavljenje druga Tita, sem se počutil zmedeno in rahlo nelagodno.
Med mit in resnico
Kdo je pravzaprav Atatürk in zakaj je tako slav(lj)en? Če vzamemo v roke klasične biografije, je težko ločiti med legendo in resnico, saj je Atatürk namenoma ustvarjal avro skrivnosti in svetega okrog sebe. Za poglobljeno branje priporočam 600 strani dolgo biografsko študijo, ki jo je spisal Andrew Mango. Kljub dolžini se mestoma bere kot napet roman. Za tiste, ki jim ideja o debelih knjigah ni blizu, pa bom omenil nekaj dejstev, s katerimi bo bralec bolje razumel podobo, ki jo slikam.
Atatürk, prvi predsednik turške republike, je v pravem pomenu oče naroda, saj naj bi prvi uporabil besede turški narod in združil različna plemena na ogromnem območju sedanje Turčije. Kako mu je uspelo ustvariti sekularno republiko iz predmoderne družbe, ki je temeljila na religiji kot osnovnem modusu vladanja, identitete in načina mišljenja prebivalcev otomanskega imperija?
Enostavno: postal je heroj. Iz nepomembnega čina nižjega častnika si je z zmago pri Galipoliju nad Angleži v prvi svetovni vojni pridobil spoštovanje in zaupanje ljudi. Pozneje je premagal še Grke in v nemogočih razmerah s pogumom, trmo in inteligenco ukinil kalifat ter postavil temelje za moderno turško republiko. Ko je želel uvesti latinsko abecedo, da bi pospešil razvoj, so mu svetovalci povedali, da bi tako velik projekt zahteval vsaj pet let. Atatürk je odgovoril: to se bo zgodilo v treh mesecih ali pa se sploh ne bo zgodilo.
Kljub temu da je bil vojak, je izrekel: »Razen če se narod sooča z nevarnostjo, je vojna umor« in »Iskati moramo trajni mir, bistveno je, da posežemo po mednarodnih ukrepih, ki bodo izboljšali položaj množic«. Lahko bi našteval še mnoge citate, ki bi pokazali, da je bil Atatürk napreden mislec, prevzet z idejami razsvetljenstva in francoske revolucije. Pot do miru in napredka v svetu je videl skozi grajenje naroda in nacionalnih držav. Vendar je različne narode videl le kot ude na telesu človeštva. Poleg tega ga poimenujejo tudi prvi učitelj, saj je ves čas poudarjal pomen izobrazbe in se zavedal, da sama surova vojaška moč še ne zagotavlja napredka.
Če upoštevamo zgodovinski kontekst, postane jasno, da je bil Atatürk karizmatična oseba pred svojim časom, ki je hkrati imel politično moč in spretnost, da je svoje ideje izvedel v praksi. Mirno bi ga lahko primerjali z Josipom Brozom Titom. Napaka, ki jo ponavadi zagrešijo varuhi dediščine velikih ljudi je, da namesto da bi njegove ideje razvijali in dopolnjevali, ostanejo pri varovanju kulta osebnosti. Namesto da bi jih uporabljali kot bergle, ki jih lahko odvržejo, ko zmorejo hoditi sami, se kot otroci, ki ne želijo odrasti, oklepajo svojega očeta. Menim da, pot do demokracije lahko vodi le skozi spoznanje, da tudi Atatürk ni bil vsemogočen in da demokracija zahteva zrele, odgovorne in kritične posameznike, ki imajo pogum uporabiti svoj razum. Prav k temu jih v Kantovi maniri poziva tudi Mustafa Kemal, a včasih se zdi, da marsikdo »nečujedobro«.
Med populizmom in demokracijo
Vzvišeni govor o vrednotah, etiki in napredku iz prejšnjega odstavka pa prej ali slej naleti na čeri resničnosti moderne Turčije. Sekularnost, ki je bila ob ustanovitvi republike samoumevna, se krha v bojih med populisti – ti vero izrabljajo za svoje interese, in vojsko, ki z železno roko bdi nad delovanjem parlamenta. Uradno je Turčija sicer parlamentarna demokracija, vendar se pod površjem ves čas bije boj med bolj ali manj radikalnimi muslimani, ki bi si želeli zakonodajo bližje šeriatu, in sekularnimi varuhi Atatürkove dediščine, ki vztrajajo pri modrosti velikega očeta. Turški kolega, študent Ali, mi je o sedanjem turškem predsedniku Erdoganu povedal, da gre za nevarnega populista, ki izrablja vero za svoje interese, taksisti v Istanbulu so v polomljeni angleščini razlagali, da je predsednik slab. Sicer redke debate o politiki so se končale s sklepom, da predsedniku ni zaupati.
Za strokovno sodbo o sodobni Turčiji zaradi milnega mehurčka, v katerem sem živel v Turčiji, kljub poskusom, da bi se iz njega prebil, nisem kompetenten, vendar se mi dozdeva, da v parlamentu bolj kot državniki vladajo populisti, ki si poskušajo tako ali drugače pridobiti vpliv. Zadnja velika afera, ki sem ji bil priča, je bila aretacija generalov, ki so pripravljali državni udar. Temelji, ki jih je postavil Atatürk, se v boju za oblast počasi, a vztrajno krhajo.
Politika miru
Po eni strani se zdi Turčija zelo militarizirana družba z avtokratskimi voditelji. Obstaja pa še druga plat Turčije, ki jo zame simbolizira Mevlana oziroma Rumi, kot ga poznamo na zahodu. Gre za ustanovitelja reda dervišev, plešočih menihov, ki je svojo neortodoksno sporočilo miru, ljubezni in sprejemanja drugačnosti najbolje izrazil v naslovnem citatu.
V Izmirju na hribu lahko vidimo njegov kip, ki naj bi bil tretji največji kip take vrste na svetu. Menih, oblečen v belo platneno oblačilo s krilom, posebnim visokim klobukom, se z eno roko obrnjeno navzgor, drugo navzdol, na mestu vrti v krogu. Vrtenje v krogu je obred, ki derviša oziroma sufija pripelje v stik z Bogom in ga napolni z ljubeznijo, to potem menih deli med ljudi.
Mevlana je bil prav tako kot Jezus modrec pred svojim časom. Zanj so bile vse religije enakovredne in izraz enega Boga. Verjel je, da je treba grešnike, ne glede na njihov greh, sprejeti in jim dati drugo priložnost. V tem smislu bi ga lahko postavili za pradeda penologije. Tudi on je prisoten vsepovsod, vendar ne kot veliki brat, ampak kot njegov prijazni brat dvojček, ki z nasmehom kot ljubeča mati sprejema otroke k sebi. Osebno se mi dozdeva, da njegova toplina nekoliko omili strogost Atatürka. Ne vidim ju kot nasprotji, ampak kot dve plati kovanca, ki se dopolnjujeta. Mevlana je bil toliko moder, da se je v politiko vmešaval le indirektno z širjenjem sporočila ljubezni in sprejemanja znotraj okvira uradnega islama (čeprav je občasno prihajal v konflikt z oblastmi), Atatürk pa je svojo modrost pokazal s tem, ko je ljudem prepustil, da v zasebnem življenju verujejo, v karkoli želijo, dokler v javnosti sprejemajo njega kot voditelja turškega naroda. Koliko modrosti pa premorejo sodobni Turški politiki pri sprejemanju kritike?
Resnica o karikaturi in karikatura resničnosti
Kot sem že omenil, je v Turčiji z zakonom prepovedano žaliti politike v javnosti. Zakon je vsekakor črna pika na spričevalu Turčije pri približevanju Evropski uniji. Vendar tudi tukaj obstaja rešitev. Natančno branje zakona prepoveduje žaljiv govor o politikih. Rešitev se ponuja sama od sebe: namesto besed uporabimo slike.
Karikature in posebej politične karikature so v Turčiji sredstvo kritike sistema. Slika pove tisoč besed in karikaturisti so mojstri subverzije. V Istanbulu sem se ob obisku podzemnega zbiralnika vode ustavil v prodajalni in videl nekaj polic »zveze Turških karikaturistov«. Z velikimi očmi sem listal knjige in se smejal. Na koncu sem kupil zbirko zmagovalnih karikatur. O podobah nima smisla pisati, zato radovednežem svetujem, da uporabijo vsemogočni Google.
O karikaturah sem razmišljal tudi ob novici o ženski v Ameriki, ki naj bi bila zbirala denar za umor švedskega karikaturista, ki je narisal sporne karikature preroka Mohameda. V tem primeru se krešeta vrednoti svobode govora, ki je bistvena za vitalno demokracijo, in pravice do spoštovanja vrednot določene skupine. Dilema, ki ni enostavno rešljiva. Včasih se zdi, da se svobodi govora ne moremo in ne smemo odpovedati za nobeno ceno, drugič se zdi, da obstajajo nenapisana pravila spoštljivosti in vljudnosti, ki bi jih v določenih kontekstih bilo smiselno spoštovati. Morda bi, namesto da prepuščamo rešitev tega problema pravnemu mehanizmu, bilo bolj učinkovito omejevati svobodo govora z družbenim konsenzom v duhu medkulturnega razumevanja in spoštovanja. To bi zahtevalo trud na obeh straneh. Na eni strani bi morali verni muslimani poskušati razumeti, da vsaka upodobitev preroka še ni žaljiva, tudi če se tako zdi na prvi pogled, na drugi strani pa bi uredniki švedskih časopisov morali premisliti, ali je njihovo dejanje ponovne in ponovne objave karikatur res sveta dolžnost varuhov demokracije ali le objava zaradi objave same. Karikatura je umetnost, ki jo treba braniti, a morda ne za vsako ceno.
Spoznavanje drugih kultur je nujni, ne pa zadostni pogoj za skupno sobivanje v globalni vasi 21. stoletja. Za konec si poglejmo multikulturalizem v praksi. Nirvana je v refren slavnega hita Come as you are prevzela od Mevlane, Mohamed pa v duhu odprtosti pravi: »Ne povej mi, kako izobražen si, povej mi, koliko si potoval.«