Je učenje res vaša dolžnost?

Zastopniki neoliberalnih pogledov, ki se vse bolj uveljavljajo tudi pri nas, bi na to odgovorili pritrdilo. Po njihovem je učenje dolžnost, ker je le z znanjem mogoče preživeti na trgu dela. To pa je vaša obveza.

Da je učenje vaša dolžnost, za utemeljitev tega sklepanja navajam besede Christiana Lavala, analitika neoliberalnih trendov na področju šolstva: "Če posamezniki v družbi, kjer je tveganje marginaliziranja in izključevanja čedalje večje, ne bodo sposobni 'ravnati z negotovostjo' in 'zagotoviti svoje zaposljivosti', se bo zmanjšala globalna učinkovitost gospodarstva. Stroški, ki jih bo povzročilo to, da je prevelik del populacije ekonomsko nekoristen, bodo obremenili družbene proračune in odmere davkov" (Laval 2005; 70, 71).

Hrbtna stran navedene argumentacije niti ni toliko v tem, da država, ki služi prvenstveno le še interesom kapitala, prelaga breme za preživetje posameznika na trgu izključno na vaša pleča, kolikor v tem, da vam to vceplja kot dolžnost, kot odgovornost oziroma moralno obveznost. -e več, dolžnost oziroma moralna obveznost preživetja na trgu delovne sile postaja celo vaša primarna dolžnost; z njo pa tudi vaš osebni uspeh na delovnem področju, uspešna samopromocija in samoprodaja.

Adresiranje krivde

Ali vidite osnovno logiko neoliberalnega razmišljanja? Iz njega lahko izbezamo impliciten, neizrečen očitek, ki ga delodajalci ali neoliberalni upravljavci države naslavljajo na državljane: če boste ekonomsko nekoristni, bo država manj konkurenčna. Fiskalna sredstva, ki bi jih sicer lahko usmerila v razvoj, bo morala nameniti socialnim transferjem. Poanta: za nekonkurenčnost države, manjšo gospodarsko rast in zmanjšanje števila delovnih mest boste krivi prav vi. Zakaj krivi? Ker ste zavrnili dolžnost izobraževanja, ker niste poskrbeli za vložek v same sebe in sedaj niste tržno zanimivi. Namesto da bi s permanentnim samoizobraževanjem poskrbeli za razbremenitev države, ste postali njeno breme itd. Vsi ti očitki imajo potemtakem moralni naboj, saj poklicni neuspeh oziroma nekonkurenčnost na trgu delovne sile predstavljajo kot moralno neustreznost nekonkurenčnega posameznika. Skratka, z vidika neoliberalne logike ste dolžni poskrbeti za svojo izobrazbo in se vse življenje učiti preprosto zato, da ne boste predstavljali bremena državni ekonomiji, ki v globalnem svetovnem gospodarstvu tekmuje z vsemi drugimi ekonomijami.

Ali je treba posebej poudariti, da je neoliberalizem v svojem jedru moralističen? Če postavimo preživetje na trgu delovne sile kot moralno dolžnost ali celo kot prvo moralno dolžnost, s tem vendarle spreminjamo (reformiramo) celoten sistem vrednot neke družbe in obče kulture. Ideje, ki so še do nedavnega bile temelj in izhodišče družbenih reform, so se napajale pri razsvetljenstvu oziroma pri razsvetljenski zahtevi po emancipaciji državljana in človeka kot takega. Na področju šolstva se zato nikoli ni govorilo toliko o dolžnosti do učenja kolikor o pravici. V razsvetljenski optiki, ki je tudi na področju šolstva bila zapisana v emancipatornem duhu, je bilo torej izobraževanje predvsem pravica vsakega posameznika.

Na tej točki se boste nemara uprli in na podlagi izkušenj trdili, da sodobne šole ljudi ne silijo k ničemur več, da je situacija prej obrnjena, da lahko posamezniki izbirajo med mnogimi programi usposabljanja in tudi v okviru enega samega usposabljanja med mnogimi vsebinami. Kje je torej kakšna v dolžnost preoblečena prisila?

Vrnimo se zopet k Lavalu in si pri odgovorih pomagajmo z njim. Kako se dolžnost do učenja kaže posamezniku, se pravi vam? Po njegovem se z odgovornostmi učenca soočate v okviru vse bolj tveganega življenja, ki je hkrati vse bolj odprto za individualne izbire. Omenili ste vzgojno-izobraževalne ustanove, ki nikogar več ne obvezujejo. Laval bi dodal celo, da tudi učnih načrtov več ne pripravljajo, saj načrtujejo, izbirajo posamezniki glede na svoje želje in osebne interese.

Breme vaših ramen

Se pravi, na eni strani imamo poudarek na dolžnosti posameznika, da se vse življenje izobražuje, na drugi strani pa poudarek želja in osebnih interesov tega posameznika, ko gre za izbiro smeri, v kateri se bo izobraževal. Kako to interpretirati?

Laval pravi takole: "Posameznik, ki je 'spoznal svojo odgovornost', se pravi, ki se zaveda prednosti in cene učenja, je tisti, ki mora za lastno dobro sprejeti najboljše odločitve v zvezi z usposabljanjem" (prav tam, 72).

Ali sedaj vidite? Ne gre toliko za to, da v sodobnih izobraževalnih institucijah ne čutite prisile, kolikor za to, da je celo pravilnost odločitev, denimo izbira izobraževalnih vsebin, kombiniranje med ponudbo posameznih šol itd., preložena na vaša ramena. Nedolgo tega je bilo na televiziji soočenje, kjer so prisotni razpravljali o reformah trga delovne sile in socialnem partnerstvu. Med udeleženci je bil tudi Mičo Mrkaić, čigar nastop lepo ilustrira pravkar rečeno. Dejal je namreč, da se morajo mladi že pri odločanju o študijskih smereh vprašati, ali bodo po končanem študiju konkurenčni na trgu delovne sile. Rečeno drugače, v neoliberalnem kontekstu sploh ne gre za vprašanje, ali je učenje vaša dolžnost ali ne. Seveda je ta odgovornost vaša: če nočete končati kot breme državnega proračuna, je to celo odgovornost, ki vas doleti že zelo zgodaj, v srednji ali nemara celo v osnovni šoli.

Odgovor na vaš dvom o obstoju v dolžnost preoblečene prisile bi sedaj lahko glasil, da poskuša neoliberalizem, če vse bolj nastopa kot moralna filozofija, to prisilo ponotranjiti oziroma postaviti v vas same. Če mu bo uspelo in resne opozicije zoper to dejansko ni videti, bodo prihajajoče generacije prisilo šole, ki je nam nekoliko starejšim še dobro poznana, čutili kot pritisk od znotraj.

Resnici na ljubo te neoliberalne morale in prestavljanja odgovornosti za učenje na vse mlajše populacije ni težko kritizirati, posebno ne z vidika emancipirajočega razsvetljenstva. Kako se namreč lahko mlad človek sploh za karkoli odloči, če smemo predpostaviti, da mu vednosti in temeljev za samo odločanje in izbiranje ustreznih znanj manjka, in naprej, če smemo predpostaviti, da je emancipacija človeka kot svobodnega posameznika ključni pogoj vsakega odločanja?

Toda neoliberalci s tem vprašanjem sploh nimajo težav. Naj vam prišepnem, imajo ga za neumno. Laval, če ga še zadnjič omenimo, na tej točki spomni na vlogo služb za poklicno usmerjanje, ki bodo sprostile posameznikovo motivacijo, mu posredovale prave informacije in mu povedale, katera odločitev je pravilna.

Človeški kapital

Vi seveda razumete, da usmerjanje posameznika na osnovi dobrih informacij ne predpostavlja celotne palete interesov in želja, ki jih utegne imeti človeško bitje, temveč predvsem zahteve po preživetju na trgu in ustvarjanju materialne blaginje. Službe za poklicno usmerjanje posamezniku posredujejo zgolj tiste informacije, ki jih izhajajo iz potreb trga. Rečeno drugače, posameznik lahko svojo odgovornost oziroma dolžnost do večnega učenja in vlaganja vase izpolni le v okviru ponudbe, ki jo diktirajo potrebe trga. Če ima želje po izobrazbi, ki ni tržno zanimiva in če akumulira paleto znanja, ki mu ne omogoča uspešne samopromocije in prodaje na trgu delovne sile, bo še vedno v breme državi, bo še vedno neodgovoren. Glavno besedo ima potemtakem svet ekonomije, ki vnaprej določi paleto izbir in loči tisto, kar je z vidika uspešne prodaje na trgu vredno izbrati in česa ne. V kolikor oblast z idejami vseživljenjskega učenja, opismenjevanja ipd. posamezniku proda tudi lekcijo iz moralnosti izbiranja, ki jo ta kupi nevede, so njegove izbire še toliko manj stvar njegovih odločitev.

Sklenimo. Odgovor na vprašanje, ali je učenje vaša dolžnost, je odvisen od izbire smeri razvoja neke družbe. Če država na področju vzgoje in izobraževanja do onemoglosti ponavlja in uveljavlja ideje vseživljenjskega učenja, funkcionalne pismenosti, fleksibilnosti ipd., se te sčasoma socializirajo oziroma vcepijo v posameznike kot njihova druga narava. Posamezniki, ki sprejmejo dolžnost vlaganja vase kot nekaj samoumevnega, se - če ta vložek ni opravljen pod razsvetljensko ideologijo emancipacije in avtonomije kritično razmišljajočega posameznika - sčasoma spremenijo v človeški kapital. Izbire, ki jih opravljajo kot človeški kapital, se jim nemara zdijo naravne, toda ne vidijo, da so v resnici omejene, da jih diktirajo interesi kapitala ob asistenci države, da torej niso nič naravnega ali samoumevnega. Bistveno je, da posamezniki v funkciji človeškega kapitala ne sodelujejo pri ponudbi samih izbir.

Tudi slaba vest, ki jo bodo nemara čutili prihodnji rodovi, kadar njihovo znanje ne bo tržno zanimivo, ne bo nič naravnega, temveč le posledica uspeha socializacije pod taktirko neoliberalne ideologije.

Prvič objavljeno v častniku Večer, sobota, 1.7.2006, stran 45, SOBOTNA PRILOGA

ANDREJ ADAM