Prispevek je podpora informacijski pooblaščenki v boju zoper farmacevtsko korporacijo GlaxoSmithKline. Ozadje poznamo. Država, v našem primeru Slovenija, kupi zdravilo pri farmacevtski korporaciji, državljani pa, četudi kot davkoplačevalci, legitimni plačniki zdravila, nimamo pravice do vpogleda v določbe pogodbe; zlasti nimamo pravice do informacij, kako varno je cepivo in kakšne obveznosti je v našem imenu prevzela država.
Problemov, ki se ob tem porajajo, je več. Omenimo dva. Prvi je, da podpisniki pogodbe na državni strani poznajo informacije, ki so drugim državljanom neznane. Ali je to mogoče upravičiti? Menim, da ne. Zdravje je pravica slehernega državljana in informacije, ki zadevajo njegovo zdravstveno stanje, mu morajo biti dostopne. Poleg tega bi se morala trenutna vladajoča garnitura zavedati, da je njena naloga tudi nadaljnje razvijanje demokracije, njeno širjenje na čim širši krog državljanov in ne zgolj reprodukcija ter krepitev sedanje oblike. Če namreč trenutna vladajoča garnitura ne bo razvijala procesov demokratičnega odločanja natanko tedaj, ko nastopi priložnost (in opozorila informacijske pooblaščenke kažejo to priložnost), se bo znašla v sporu s samo seboj. Poglejmo, zakaj. Ta ista garnitura se namreč na šolskem področju živo in z nemajhnimi vložki zavzema za državljansko pismenost, za aktivno državljanstvo itd., kar ne pomeni nič drugega, kakor vzgojo ljudi za življenje v demokraciji – in ker je demokracija pač vladavina ljudstva, za soodločanje o resnih zadevah (kamor sodi tudi zdravje). Kaj naj sedaj učitelji, ki se v šolah ukvarjamo s političnim opismenjevanjem, odgovorimo učencem, ko v danem primeru sprašujejo, zakaj se država plazi pred korporacijo, ki očitno krši zakonodajo države in državljanom oporeka povsem običajno pravico do obveščenosti ter s tem vsakršno možnost, da bi v tej resni zadevi lahko kakovostno odločili? Ali to, da je šolska učna snov ena stvar, medtem ko so pravila igre v resničnem svetu nekaj povsem drugega?
Drugi problem je povezan s prvim in se nanaša na simptomatično gesto, da se država, ki je v lasti državljanov, obnaša kakor pes čuvaj, ki laja na lastnega gospodarja, medtem ko ropar odnaša dragocenosti iz hiše. Ker že pravimo, da je gesta simptomatična, velja razmisliti o bolezni, ki jo simptom izdaja. Če bi šlo za človeško bitje, bi rekli, da je bolezen, ki se skriva za takšnim podrejanjem in nedejavnostjo, nekakšna melanholija. No, očitno so lahko melanholične tudi države. Naša je že vse manj dejavna, vse manj servis državljanov, vse manj ohranja njihovo svobodo ter blaginjo in se vse bolj uklanja interesom vlagateljev in korporacij – pa naj gre za znižanje cene dela, urejanje fleksibilnosti delovne sile, tihega legitimiranja honorarnih zaposlitev in zaposlitev za določen čas, nemogočih razmer v podjetjih, pritiska na sindikate, uvajanje tržne logike na področja, kjer je ta logika dokazano škodljiva itd.
Ker se torej izvoljeni zastopniki obnašajo vse preveč melanholično, bi jih veljalo opozoriti, kam vodijo poskusi razvrednotenja države kot zaščitnice civilne družbe in javne sfere. O tem v knjigi Doktrina šoka piše Naomi Klein. Evropske države resda še niso dosegle skrajnega roba melanholije, tako kot denimo ZDA, vendar je uspešen pritisk farmacevtske korporacije na državo Slovenijo znanilec nič kaj zdravja polne prihodnosti in vprašujemo se, kje se bo končalo. V ZDA se je – tako trdi Naomi Klein – končalo pri povsem votli državi, ki več nikogar ne ščiti, katere glavna naloga je le še pretakanje javnih sredstev v zasebni sektor. To se je jasno pokazalo ob naravni katastrofi, ki je zadela New Orleans, kjer so nekatere ključne reševalne in celo varnostne funkcije prevzela zasebna podjetja. V tem primeru se država ni le bolehno umaknila (kakor zaenkrat naša), temveč je trajno prepustila prostor zasebnikom, in to na najbolj državotvornih področjih.
In posledice? Navedimo odlomek: »Posledice odločitve sedanje garniture politikov, da sistematično predajo svoje izvoljene odgovornosti zunanjim virom, bodo segale onstran ene same administracije. Ko je enkrat ustvarjen trg, ga je treba zaščititi.« Država, celo ko deluje v imenu dobrobiti državljanov, postane konkurenca, ki odžira korporativni dobiček. Ko pa logika dobička zmaga na vseh področjih, pričnejo posamezne družbene skupine izstopati iz »kolektivnega sistema« in se odločajo za najem zasebnih varnostnih služb, vojsk itd. Kleinova pravi, da je elita (se pravi lastniki korporacij, ki pritiskajo tudi na Slovenijo) že izstopila, poznavalci pa napovedujejo, da jim bo sledil srednji sloj, »tako da bo sestavljal predmestne skupnosti, ki si bodo delile stroške varnosti. Ta oklepna predmestja bodo uporabljala in vzdrževala dodatne generatorje in komunikacijske zveze, v njih bodo patruljirale zasebne milice, ki so bile deležne korporativnega šolanja …«
Je potemtakem jasno, čemu velja podpreti nekoga, ki si v interesu državljanov prizadeva za javni dostop do informacij, in to še preden stopimo na spolzko strmino?