O zasebnem v šolstvu

Zasebnost na področju šolstva lahko razumemo na dva načina. Nekdo se lahko zavzema za zvečanje števila zasebnih šol, lahko pa organizira delovanje javnega šolstva po logiki trga, t. j. konkurence med zasebniki. Tukaj se bom posvetil drugemu problemu.

A najprej je vseeno treba reči nekaj o zasebnih šolah v običajnem pomenu besede. Menim, da določeno število zasebnih šol, ki dopolnjujejo mrežo javnega šolstva, ne predstavlja problema, vsaj ne v pluralni družbi. Toda problema ne predstavljajo, v kolikor – tako kot javne šole – izobražujejo avtonomne osebe, ki ne razmišljajo kritično v smislu prilagajanja razmeram in fleksibilnosti na trgu delovne sile, temveč v resnici samostojno in na podlagi razumnih razlogov obveščene in vsestransko izobražene osebe. Avtonomija je tako povezana tudi z osebnim dostojanstvom.

Težave (za posameznike in družbo) nastopijo, ko imamo sicer uradno mrežo javnega šolstva, vendar njegovo organizacijo, financiranje, vrednotno usmerjenost in delovanje potihoma, prikrito spreminjamo tako, da ga je sčasoma težko ločiti od širše tržne družbe, ki deluje v skladu z »racionalnostjo« zasebnih interesov.

Rdeča nit člankov o šolstvu, ki sem jih v preteklih letih napisal za ta časopis, govori prav o tem trendu. Prepričan sem, da se strokovnjaki s šolskega polja vse premalo zavedajo, kako zelo je slovensko šolstvo odprlo vrata logiki zasebnega podjetništva, kako številni projekti, ki se jih lotevajo šole, v bistvu nimajo toliko opraviti s strokovnimi (avtonomnimi) podlagami, ki bi jih bilo mogoče utemeljiti z ideali splošno izobražene osebe, živeče v dobro urejeni demokratični družbi, kolikor z nestrokovnimi (heteronomnimi) pritiski okolja (lokalnega, tržnega, strankarskega, ideološkega ipd.). Ne bi se smeli slepiti, da so vse poosamosvojitvene vladne garniture nekoliko odpirale vrata temu trendu, vsekakor pa je najbolj korenit poseg v tej smeri naredilo ministrstvo pod »okupacijo« SDS. Nobena skrivnost ni, da je minister Zver odkrito simpatiziral z mlado-ekonomisti in njihovo neoliberalno logiko, malo manj pa se zavedamo, v kolikšni meri mu je uspelo reformirati šolo, in to do mere, ki je nemara že nepopravljiva.

Vzemimo samo primer reformo strokovnega šolstva. Njeni nadebudni prenovitelji so z uvajanjem izbirnosti med splošnoizobraževalnimi predmeti (mogoče je izbrati med geografijo, sociologijo ali psihologijo) preprosto za polovico zmanjšali raven splošne izobrazbe med mladimi. V Sloveniji tako priljubljen ukrep izbirnosti (ki seveda še zdaleč ni edini) sicer ni uvedel zasebnega šolstva, vendar je bil pospremljen z utemeljitvami, ki vnašajo v javno sfero logiko privatnega trga. V strokovnem šolstvu moramo namreč poskrbeti zlasti za strokovnjake, če hočemo biti konkurenčni na svetovnem trgu, zmanjšati moramo stroške šolanja (z zmanjševanjem ravni splošne izobrazbe?), hkrati pa ljudem omogočiti čimprejšnjo specializacijo. Zagovornikom in reformatorjem je seveda povsem ušlo, da so bili sami nemara deležni širše izobrazbe, ki jih ni že v srednji šoli spremenila v bodočo delovno silo, da je to med drugim tudi osnovna pravica vsakega bodočega državljana itd.

Poanta tega oziroma takšnih primerov je, da prenova slovenske šole ni bila narejena na podlagi strokovnih analiz, na podlagi razprave o tem, katere ideale bi moralo šolstvo zasledovati, kaj pomeni biti razumna in razgledana oseba itd., temveč na osnovi pritiskov vernikov v tržne zakonitosti. V času prenove bi lahko na prste prešteli strokovne članke, ki so obelodanili to plat problema; kakor da sploh nimamo strokovnjakov, temveč plačance, ki komaj čakajo vpoklic v to ali ono ideologijo. V resnici je šele Lukšičevo ministrstvo organiziralo serijo javnih posvetov na to temo, toda rezultati so bili absurdni (o čemer sem pisal v prejšnji številki tega časopisa). Manifest za odlično javno šolo, posledica teh posvetov, je namreč povsem utopičen in čeprav vseh njegovih alinej ne bi smeli zavrniti (navsezadnje je smisel utopij, da nam nekje v daljavi utrnejo luč, po kateri se ravnamo), bi v času vse večje komercializacije šole vendarle pričakovali nekaj resnih sklepov, kako se temu zoperstaviti. Vrli snovalci manifesta, denimo, nikjer ne zahtevajo temeljite revizije zakonodaje, ki bi zaustavila škodljivo in nestrokovno reformiranje slovenske šole in ki bi snovanje reforme vrnila na strokovne podlage. Tudi ni zaznati kakšne volje po ugotavljanju, kaj pomeni komercializacijo šolskega prostora, zaradi česar se sicer javna sfera vse bolj obnaša po logiki konkurenčnih podjetij.

C. Laval v knjigi Šola ni podjetje opozarja na implicitno koncepcijo »vzgoje in izobraževanja – čemur anglosaški sociologi pravijo skriti kurikulum (Laval 2005, 147).« Pri tem seveda misli na neposreden vstop blagovnih znamk v šolski prostor, a kot je razvidno iz doslej rečenega, bi morali razmišljati tudi o spreminjanju šol v blagovne znamke. To je še posebno razvidno – če se ozremo na delovanje slovenskih gimnazij in na njihovo obsedenost z vse številnejšimi projekti šolskega in obšolskega življenja. Ločiti bi namreč morali strokovne podlage za uvajanje posameznih projektov in dejavnosti ter zunanje pritiske, zaradi katerih se šole tega morajo lotevati, če hočejo ostati konkurenčne in zanimive v regiji, v kateri delujejo. Sedanja ekipa na ministrstvu za šolstvo tega očitno ne zna ločiti, saj ni še nič naredila za odpravo sprevrženo dojete šolske avtonomije, ki jo je uvedla prejšnja ekipa in ki vse to sploh omogoča. Prejšnja ekipa je namreč menila, da pomeni avtonomija šole svobodno delovanje posamezne šole, ki se lahko potem loteva skoraj vsega, kar ji pade na pamet, vključno s povezovanjem z gospodarskimi subjekti v lokalnem okolju.

Toda še enkrat. Na ta način šolski prostor kot javni prostor ravno izgubi avtonomijo, ki jo lahko zagotovi samo država z zakonodajo, v kolikor ta preprečuje pretirane vdore lokalnega okolja in naključnega položaja neke šole v njeno delovanje. Delovanje sleherne šole bi moralo biti zavezano zgolj in izključno strokovnim premislekom in ne premagovanju konkurence na trgu, kjer je konkurent pač zgolj druga šola.

Pred leti sem bil tudi sam nekritični zagovornik uvajanja teh in onih projektov v šole. Sedaj sem do tega zelo zadržan. Učitelj pač ne bi smel biti podjetnik, temveč strokovnjak, ki raziskuje svoje strokovno področje in učinkovite metode poučevanja. A s heteronomnostjo učitelji ne morejo več biti zgolj strokovnjaki, saj se – če hočejo obdržati šolo, kjer delajo – morajo vključevati v vedno več teh ali onih projektov. S tem ne izdajo le strokovne avtonomije, temveč delajo – enako kot podjetniki – od jutra do večera (za projekte in za redni pouk). Seveda bodo pregoreli, čeravno se tega še ne zavedajo! A kaj je to reformatorjem, tem upravljavcem s človeškimi viri, tej »bandi hudičevi«?

Prvič objavljeno v novembrski številki Katedre!

Andrej Adam