21. 4. 2009 Zofijina modrost

Naj Umre!

Z nekaj sreče, si sodobna ekonomija ne bo več opomogla.

V popolnem svetu bi vrednosti na borzi padle še za kakšnih 70 do 80 odstotkov in prav toliko bank bi moralo zapreti svoja vrata. Seveda, brezposelnost bi se povečala, saj bi službo izgubilo stotisoče nekdaj dobro plačanih posrednikov in bankirjev, vendar vsaj ne bi več živeli v bogastvu na naš račun. Morali bi poskrbeti za njih, vendar bi to gotovo bilo ceneje, kot jim financirati takšno življenje, kakršnega imajo sedaj. Celo Bernie Madoff nas v zaporu stane veliko manj kot na Park Avenue.

Žal s tem nočem biti sarkastičen. Če bi vi preživeli zadnjih deset let, kot sem jih jaz, s preiskovanjem kako je centraliziran ekonomski načrt pustošil po svetu v zadnjih 500 letih, bi trenutno finančno stanje prepoznali kot to, kar je: zaslužena kazen. To se zgodi, ko se kokoši vrnejo v svoj kokošnjak; z drugimi besedami, pravica, ponovno vzpostavljeno ravnovesje in nenazadnje dobra stvar.

Pred tremi leti sem začel pisati knjigo, s katero sem ljudem želel pokazati umeten in nečloveški svet korporacij in ostali združb, na katerih temelji velik del naših življenj. Videl sem, kaj se bo zgodilo. Strah me je bilo le tega, da se vse skupaj ne bi zgodilo dovolj hitro, da bi nas prebudilo iz destruktivnih sanj o neskončni potrošniški ekonomiji. Planetu in ljudem je bilo naloženo breme, ki ga niso mogli nositi. Poskusite o tem razpravljati z bankirjem, katerega dohodki so odvisni od te iluzije ali z nekom, čigar pokojnina je odvisna od tega, da še ena generacija ljudi naseda tej prevari. Stvar lahko primerjamo z razpravo z nekom, ki je ravnokar kupil rjavo fasadno zgradbo v elitni četrti Brooklyna in misli, da je v tej situaciji naredil izvrsten nakup (sam sem to storil in ni bilo prijetno).

Sedaj, ko se ekonomija ruši pod lastno težo, je vse skupaj veliko lažje argumentirati. Dojeti moramo, da takšen sistem ni primeren oziroma ni sistem, ki bi si ga želeli ponovno vzpostaviti. Korporativni model trgovine, ki zdaj umira, nikoli ni bil v podporo realni ekonomiji. To nikoli niti ni bil njegov namen. Preden začnemo razpravljati o smislu sistema, ali še huje, ga celo reševati, moramo razumeti čemu je bil namenjen, kako nas je skoraj uničil in zakaj bi se ga morali dokončno znebiti.

Privilegirane korporacije

V dobrih starih časih, mislim vse nazaj do srednjega veka, so ljudje enostavno trgovali drug z drugim. Ko je premagovanje daljših razdalj postalo lažje in so ljudje imeli dostop do drugih virov in trgov, se je ustalil srednji sloj trgovcev in manjših podjetnikov, ki so začeli bogateti. Postali so celo tako bogati, da so ogrožali moč aristokracije. Monarhi so morali najti način kako ohraniti svoje bogastvo in vpliv, predenj bi jih prosti trg izrinil s prestola.

Vzpostavili so t.i. »korporativne privilegije« (corporate charter). Z dodelitvijo posebne pravice je Kralj lahko podjetje in s tem vpliv na nekem območju dodelil kakšnemu znancu s sloja trgovcev. V zamenjavo je dobil določen delež v podjetju. Podjetniku tako ni bilo več treba skrbeti zaradi konkurence. Njegov položaj na vrhu hierarhične podjetniške lestvice je bilo zagotovljen z zakonom. Monarhu tako ni bilo treba več skrbeti, da bi izgubil svojo položaj, saj so ga njegova podjetja podpirala.

Trgovanje se je tako korenito spremenilo. Namesto, da bi vlagale v inovativnost in napredek, so korporacije z monopolom na trgu črpale bogastvo iz regij, ki so jih nadzorovale. Ni se jim bilo treba bati konkurence in tako so črpale vse potrebne vire iz regij in od ljudi, ki so živeli v teh regijah. Ljudje, ki so delali in živeli v »resničnem svetu«, so tako sčasoma izgubili sposobnost generiranja vrednosti za sebe.

Na primer: V 18. stoletju so ameriške kolonije pridelovale žito, vendar z njim niso smele trgovati, temveč so ga morale prodati za vnaprej določeno ceno British East India Trading Company (Britanskemu vzhodno-indijskemu trgovskemu podjetju). To je bila korporacija zadolžena za trgovanje s kolonijami. Ljudje v kolonijah niso smeli prodajati bombaža oziroma še huje, iz njega niso smeli niti izdelovati oblačil. Z zakonom so jih prisilili, da so bombaž poslali v Anglijo, kjer so druga monopolna podjetja izdelovala oblačila in jih poslala nazaj v Ameriko, kjer so ljudje blago končno lahko kupili. Ameriška vojna za neodvisnost v prvi vrsti ni bil upor proti Angliji, temveč boj proti tovrstnim privilegiranim korporacijam.

Druga velika inovacija na samem začetku podjetništva je bila enotna valuta. Nekoč so se uporabljale številne različne valute. Ljudje so poznali lokalne valute, ki so jim pomagale pri ponovnih investicijah v lastne aktivnosti ter razne centralizirane valute za transakcije na večje razdalje. Lokalne valute so služile za preživetje. Kmet je na primer vzgojil žita, jih nesel v prodajalno in dobil kupon za toliko žita, kot ga je prinesel. Kuponi so se lahko uporabljali kot denar. Uporabljali so ga lahko tudi ljudje, ki v tistem trenutku niso potrebovali žita. Vsak je točno vedel, koliko je kaj vredno.

Zanimivo je, da so lokalne valute, ki so temeljile na količini žita, sčasoma izgubljale vrednost. Ljudem v prodajalni z žitom je bilo treba takoj plačati, poleg tega je določeno količino žita uničil dež ali glodavci. Torej je bil ta denar vsako leto manj vreden. To je ljudi vzpodbudilo k temu, da so denar zapravili in ne varčevali. In to so tudi storili. Delavci v poznem srednjem veku so bili, glede na vsa zgodovinska obdobja, bolje plačani za manj dela. Ženske so bile v tem obdobje v Angliji večje kot so danes, kar je bil znak njihovega relativnega zdravja. Ljudje so vlagali v vzdrževalna dela na svojih strojih in v inovacije. Denarja je bilo toliko, da so ga lahko vlagali tudi v mogočne katedrale. Velike katedrale po Evropi niso bile zgrajene z denarjem iz Vatikana, temveč z lokalnim denarjem, s katerim so ljudje z gradnjo tovrstnih turističnih atrakcij, hoteli deliti svojo blaginjo s prihodnjimi generacijami.

Lokalne valute so dajale prednost lokalnim transakcijam in nasprotovale velikim tujim korporacijam. Da bi zaščitili svoj položaj in položaj privilegiranih monopolnih podjetij ter vzpodbudili uporabo »kraljevega denarja«, so monarhi prepovedali uporabo lokalnih valut. Takšne centralizirane valute so delovale nasprotno. Niso služile za preživetje, temveč so bile za preživetje posojene od centralne banke. To pomeni, da je bilo treba denar, ki je bil določeni osebi ali podjetju posojen, centralni banki plačati nazaj z obrestmi.

In kaj se na ta način zgodi z gospodarstvom? Bankrotira ga. Predstavljajte si vse skupaj tako: podjetje si za začetek sposodi 1000 dolarjev od banke. V 10 letih mora vrniti recimo 2000 dolarjev. Kje naj dobi še drugih 1000? Od drugega podjetja, ki si je prav tako sposodilo 1000 dolarjev od banke. Da lahko eno podjetja odplača svoje dolgove, mora drugo podjetje bankrotirati. Ali to, ali pa si ponovno sposoditi nadaljnjih 1000 dolarjev in tako naprej.

Gospodarstvo, ki temelji na centralizirani valuti z obrestmi, mora za to, da preživi, rasti. Prav tako mora pridobivati več surovin, več proizvesti in več porabiti. Takšno gospodarstvo je bolj naklonjeno razporeditvi bogastva od periferije (ljudi) proti centru (korporacijam in njihovim lastnikom). Denar držati na kupu je najboljša pot, da se bogastvo veča. Takšen mehanizem dela bogate, tako absolutno kot relativno, še bolj bogate.

Največji generator bogastva je bilo prav bankirstvo. S posojili osebam ali podjetjem, ki drugače niso mogli do začetnega kapitala, so se banke postavile v sredino vseh pridobitnih enačb. Dlje ko je gospodarstvo živelo na tak način, več denarja si je bilo treba sposoditi in več denarja so na račun obresti zaslužile banke.

Finančni zlom

Bolj ali manj tako so stvari delovale zadnji 500 let do danes. Kaj je torej šlo narobe? Nič. Sistem je deloval točno tako kot mora. Problem je nastal v tem, da po gospodarski širitvi ZDA po drugi svetovni vojni, gospodarstvo ni več raslo in tako tudi bogastva ni bilo več od kje črpati. Proizvajali in porabljali smo največ kar se je dalo. Zunaj korporacijskega sistema praktično ni bilo dejavnosti in tako ni bilo več prostora za rast. Seveda, podružnice, proizvajanje v tujini in boljša tehnologija so prinesle majhno rast, ki pa se je izničila z vojnami, višjimi stroški na področju zdravstva in menjalnimi tečaji.

Kot da to ni bilo dovolj, so bogati za svoj kapital potrebovali trge, v katere je bilo mogoče vlagati, tudi če so bili lažni. V obtoku je bilo ogromno denarja, ki ga ni bilo mogoče nikjer naložiti. Ni bilo ničesar, s čemer bi lahko špekulirali.

Internet je obljubljal novi trg, vendar je zanimanja hitro zmanjkalo. Tako so se špekulanti hitro posvetili realnejšim stvarem, kot so pšenica, nafta in nepremičnine. Špekulativno so začeli vlagati v stvari, ki jih ljudje potrebujejo za preživetje. Ljudje niso razumeli, da ne morejo tekmovati s špekulanti. Špekulanti ne kupujejo stanovanj, da bi v njih živeli, temveč da lahko z njimi špekulirajo. Ne kupujejo pšenice za prehranjevanje ali nafte za porabo, temveč za kopičenje in čakanje na pravo ceno. Veliko nam pove podatek, da takšne špekulantske transakcije z denarjem in blagom predstavljajo kar 95% vseh gospodarskih transakcij, medtem ko je transakcij, v katerih ljudje resnično porabijo denar in dobrine, samo preostalih 5%. Resnično povpraševanje in ponudba nimata skoraj ničesar opraviti s cenami. Ne živimo v ekonomiji, temveč v »Ponzijevi shemi«.

Na našo srečo so se banke in špekulanti ušteli. Stavili so na to, da bomo še naprej lahko skrbeli za delovanje njihovih shem. Vendar enostavno nismo mogli. Postavili so nas med skalo in steno. S pomočjo Busha so nam prodali idejo, da je prvi pogoj uresničitve ameriških sanj imeti lastno stanovanje, hišo. Ustvarili so kredite, ki so izgledali, kot da bi si vsakdo lahko privoščil precenjeno hišo ali stanovanje. Bančna industrija je porabila milijone dolarjev za lobiranje pri pisanju zakonov, ki bankrot povprečnega človeka praktično onemogočajo. Istočasno pa so prav tem ljudem prodajali kredite, ki jih nikoli ne bi mogli vrniti.

Bank to ni zanimalo, saj posojil niso nameravale obdržati. Njihova vloga je bila samo ta, da so hipotekarnim podjetjem zagotovile dovolj gotovine. S tem so banke pridobile pravico jamstva za prodajo hipotek. Hipoteke so bile nato prodane vlagateljem, kot so pokojninski skladi ali navadni državljani kot sem jaz ali ti. Razumete? Banke so dobile obresti, mi pa smo poskrbeli za denar. Naši pokojninski skladi so vlagali v hipoteke, ki jih niso mogli odplačati. Banke so dobile obresti in tako igrale glavno vlogo na obeh straneh enačbe, brez da bi na katerikoli strani za kaj odgovarjale.

In ko se celotna shema začne rušiti, kaj je treba storiti? Poskušamo rešiti banke, ki so v prvi vrsti krive za celotno zmedo, in sicer z razlago, da potrebujemo banke za naše posle, saj lahko samo od bank dobimo kapital za razcvet poslov.

Da, to je narobe

Predsednik Obama je morda pametnejši od večine nas, vendar hoče kljub temu rešiti institucije, ki so nas oropale. Ni socialist, kot menijo nekateri konservativci, ampak »korporacist«. Če se davkoplačevalski denar naslednjih nekaj let porabi za ustvaritev novih služb, je to ena stvar. Povsem druga stvar pa je, če se davkoplačevalski denar izroči bankam, ki ga potem posojajo z obrestmi. S tem okrademo revne ljudi in plačamo bogatim, da še naprej kradejo revnim.

Mogoče je res zelo težko gledati, kako se manjšajo vaši pokojninski prihranki. Vendar je kolaps centralizirane korporacijske ekonomije konec koncev dobra stvar. S tem se ustvari prostor za resnično ekonomijo. Seveda je položaj prehodno neugoden za bogate in uničujoč za revne, a to je morda najhitrejša in najmanj nasilna pot do tega kako nadomestiti sistem, ki so ga za svojo dobrobit vzpostavili monarhi 14. stoletja.

Če trgovske verige to pomlad zaradi dolgov ne bodo uspele napolniti svojih polic, bi lahko to bil znak potrošnikom, da se obrnejo neposredno k lokalnim kmetom in od njih kupujejo izdelke. Če bo bivši svetovalec za naložbe pri podjetju Lehman ugotovil, da ne more dobiti službe, ne zato, ker se njegova branža manjša, pač pa ker njegovo delo ne prinaša nikomur nobene prave vrednosti, se bo morda moral naučiti česa, kar bo. Če bodo starši elitnega urbanega sloja ugotovili, da niso več sposobni plačevati prispevkov za privatne šole, se bodo morda zamislili in svoj čas in sredstva namenili javnim šolam.

Manj kot bomo v svojem vsakdanjem življenju in pri zadovoljevanju svojih osnovnih potreb odvisni od logike »business-as-usual«, bolj bomo morali poskrbeti za sebe in za druge. Včasih bomo morali kaj storiti zastonj zaradi naklonjenosti, ki jo čutimo drug do drugega ali zaradi tega, ker živimo v isti soseski. Včasih bomo storili nekaj v zameno za nekaj drugega. Včasih bomo uporabili alternativno lokalno valuto, ki se bo začela uporabljati po državi, saj bomo brez službe v korporativnem sektorju težko prišli do centralne valute.

Brez centralnih bank in korporacij bomo morali sami opravljati določene stvari. In v okviru tega procesa bomo ugotovili, da te institucije niso delale v našo korist. To tudi nikoli ni bil njihov namen. Ustvarjene so bile za transakcije med ljudmi in pridobivanje dobička iz tega procesa. Daleč od tega, da bi naredile industrijo ali trgovanje bolj učinkovito. Resnični svet so obrnile v svet špekulacij in resnične ljudi v dolžnike.

Trenutna gospodarska kriza je najboljša priložnost, da se brez krvave revolucije znebimo fašizma, pod katerim smo, brez da bi se tega prav zavedali, živeli predolgo. Izkoristimo to priložnost.

Dolgoletni Arthurjev kolumnist Douglas Rushkoff je pravkar končal svoje življenjsko delo »Life Inc: How the world became a corporation and how to take it back« (Življenje d.o.o.: Kako je svet postal korporacija in kako ga pridobiti nazaj), ki je izšlo 2. junija 2009 pri založbi Random House. Njegova radijska oddaja, Media Squat Radio, se predvaja vsak ponedeljek med 7. in 8. uro EDT na WFMU. V živo jo lahko spremljate na www.wfmu.org ali na iTunes.

Objavljeno 15.3.2009 v Arthur Magazine

Prevedel Miha Hartman

Vir: http://www.arthurmag.com/2009/03/16/let-it-die-rushkoff-on-the-economy

Opomba: Prispevek »Hack Money, Hack Banking«, nadaljevanje pričujočega zapisa Douglasa Rushkoffa, lahko dobite tukaj.