AVIZO
Posnetek ankete
Pravkar smo lahko slišali nekaj mnenj o našem vsakodnevnem načinu izražanja javnega mnenja in o prisotnosti cenzure v javnem življenju, ki smo jih posneli na mariborskih ulicah. Ob navedenih načinih izražanja javnega mnenja, se je pred nedavnim v Mariboru pojavila še ena možnost, koncept, ki se mu, če ga poskušamo prevesti nekoliko po domače, reče »Govorniški EK«. Tovrsten koncept javnega komuniciranja najbolj neposredno zadeva vprašanje svobode govora, ki bo tema današnje in morda tudi prihodnje oddaje Zofijinih. Za vpogled v ta aspekt človekove družbene interakcije bomo nekoliko obširneje predstavili idejo govorniškega odra kot smo si ga zamislili v Mariboru. V prispevku Borisa Vezjaka bomo spregovorili o medijski cenzuri. Predstavili pa bomo tudi novo rubriko v stilu – »zgodilo se je na današnji dan«, ki smo jo poimenovali »Filozofija skozi čas« in ki jo bomo tedensko pripravljali skupaj z filozofskim forumom www.mislec.net.
Vabljeni k poslušanju!
GLASBA:
Svoboda govora je socialni koncept, ki nam omogoča, da govorimo svobodno in brez cenzure. Razumemo ga kot integralni koncepta modernih liberalnih demokracij. Pravico do svobode govora zagotavlja mednarodno pravo o človekovih pravic. V ta koncept lahko uvrstimo tudi sorodno svobodo izražanja, ki zadeva dosti širše področje družbene interakcije, saj nam priznava pravico do iskanja, pridobivanja, širjenja informacij in idej ne glede na medij.
V praksi ta svoboda ni absolutna. Industrijske države imajo za uravnoteženje svobode z redom, različne pristope. V skoraj vseh demokratičnih državah pa je splošno sprejeto, da je omejevanje prej izjema kot pravilo. A v praksi je seveda marsikaj drugače.
»Speaker’s Corner«, ali po naše »Kotiček za govornika«, je del londonskega parka, kjer lahko vsakdo spregovori na glas, dokler ga ne prekine policija. Resnici na ljubo se to zgodi redko. Živimo pač v demokraciji. No ja, vsaj živeli smo ali želeli živeti! Svoboda povedati svoje mnenje na glas je v njej dovoljena. Celo več, je zaželena! Zato bo, če bomo govorili glasno in javno, živela bolje.
Zgodovinska ideja »govorniškega eka« je stara. Sega v staro Grčijo. V čas rojevanja demokracije, na atensko »agoro«, atenski trg. Tam so tisti, ki so imeli kaj povedati, to vedno povedali drugim in povedali javno. Med sabo so razpravljali, naslavljali so se na druge, na Drugega na način, da so jih slišali vsi. Prost pretok besed jim je jamčil dobre odnose in dobri odnosi so bili jamstvo za demokracijo, za enakost vseh. Za enak glas vseh. Javna beseda ni le varovala pred tem, da umolknemo, ker bi nekdo lahko želel, da molčimo glede neprijetne resnice, temveč je bila princip življenja mesta in države. Javno izrečena beseda ni bila princip praznega besedičenja, temveč vodenja države. Zahtev po tem, kako naj bo vodena. Iz tega se je kasneje razvila parlamentarna demokracija. Kaj je drugega državni zbor kot javna razprava različno mislečih o zadevah, ki so nam skupne in zadevajo vse nas?
Za »govorniški ek« pa vendarle mora biti izpolnjen še vsaj en notranji pogoj. Če želi javna beseda posameznika, ki se postavi na »govorniški ek«, odmevati, mora naleteti na ušesa. Če ni slišana, če ji ljudje ne prisluhnejo, ne odmeva in ne obrodi sadov. Slišana pa je le, če se naslavlja na nekaj, kar zanima tudi druge. Drugih ne zanimajo sosedski »špetiri« in naši privatni strahovi. Zanimajo pa jih naše skupne stvari, naša blaginja, skupna usoda, prihodnost mesta in države, življenje ljudi. Ko govorimo, moramo imeti v mislih druge, ne pa le in predvsem samega sebe!
GLASBA:
Deklaracija o človekovih pravicah določa v 19. členu, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja, vštevši pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsak širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje. Slovenska ustava prav tako svobodo tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja izpelje iz svobode izražanja misli in govora. Svobodo mišljenja, ki jo določa »Deklaracija o človekovih pravicah«, je torej treba razumeti kot svobodo izražanja misli.
Kakšen je torej v tej situaciji naš namen? Želimo vzpostaviti ali še bolje, uveljaviti odprti, vsem dostopen javni prostori za izražanje mnenj. Tako rekoč kakršnihkoli. Improvizirani govorniški oder, bo za uvodno spodbudo in demonstracijo pozabljene ali že spregledane pravice, v centru mesta Maribora z ozvočenjem opremljen približno dvakrat na teden in sicer minimalno po 4 ure na dan. V tem času bodo vsi govori tudi snemani in pozneje v posebnem terminu predvajani na radiu Marš. Vabilo k posredovanju in konfrontiranju svojih stališč pa je drugače seveda na mestu kjerkoli in kadarkoli, kjer vam kdo utegne prisluhniti!
Za začetno spodbudo bo v določenih dnevih med 15.00 in 19.00 na Glavnem trgu prisotno tudi ozvočenje. Ti dnevi so zaenkrat naslednji: ob petkih – 12.10.2007 otvoritev, 19.10.2007 in 16.11. 2007, ko bomo predvidoma praznovali mednarodni dan filozofije. In pa torki – 16.10.2007, 23.10.2007, 30.10.2007, 13.11.2007, 27.11.2007, 4.12.2007, 11.12.2007, 18.12.2007 in 25.12.2007
V primeru slabega vremena ozvočenja ne bo, vendar to seveda ne pomeni, da takrat ne bo mogoče izražati svojega mnenja. Tehnika pač ni nujno vedno najboljše orodje oziroma pogoj za posredovanje naših stališč.
Vabljeni vsi, ki imate in si tudi upate kaj javno povedati!
GLASBA:
Medijska cenzura med novinarji in resnico
Zadnja leta, pospešeno pa od leta 2001, živimo v nenavadnih, vsestransko sproščenih časih. Tako jim vsaj pravijo. Tisto, kar so prinesli, so novi pogledi na svet, družbo, kulturo. Kakšni da so, ni povsem znano, kajti svet se tega leta pač ni mogel začeti znova. Drugačni pa so res zelo otipljivo. Ob vseh političnih premikih zaradi spremembe na oblasti se je zgodilo, da je od tega leta začela intenzivno potekati tudi bitka za resnico: politično, družbeno, ekonomsko, zgodovinsko, ki naj bo drugačna. Okno v naš svet in posredno razlago družbene realnosti nam ponujajo mediji. Ne le, da so si novi vladarji zaželeli pokoriti si jih, ker so menda pili že poprej pokorjeni v napačno smer, ne le, da je videti, da so to zakrili z gesto njihovega uravnoteženja, pluralizacije in sproščanja, interpretativni spopad je potekal tudi na nekem drugem, bolj temeljnem nivoju – ki gre onstran zavezanosti etičnemu kodeksu in pravilom pisanja – namreč prikazovanju in izrekanju resnice, objektivitete dogodenega. In prav tu nastopi situacija, v katero stopajo novinarji. Tisti, ki so k njej zavezani po definiciji, kot informatorji in komentatorji, čeprav tega niso dovolj reflektirali, so prav oni.
Kar je sledilo, je delno tudi zgodba o tem, kakšno resnico naj pišejo novinarji. Vrstiti so se začele informacije o tem, da se v medijskih hišah novinarjem dogajajo čudne stvari. Do gre za politične pritiske nanje in njihovo delo. V živo smo spremljali režirane kapitalske prevzeme medijev, nad katerimi je prek svojega lastništva država imela svoj vpliv. Spet drugim medijem, recimo RTV Slovenija, so priredili zakonodajo in jih ukrojili po svoji meti. Evidenca o pritiskih se je širila, doživela nekaj grenkih scen (recimo z delovnim suspenzom novinarjev Vide Petrovčič in Roberta Škerjanca) in končno pripeljala do okrogle mize v Cankarjevem domu pod naslovom Tehnologija obvladovanja medijev, 3. aprila 2007. Ta je postala prelomen dogodek za slovenske medije in demokracijo sploh. Zelo verjetno bo obveljala za prvi »coming out«, slovenskega novinarskega ceha po zadnjih volitvah, za prvo jasno in glasno izraženo sporočilo novinarjev, kaj se jim dogaja. Poslej nihče ni več mogel reči, da ni vedel, četudi so bila sama poročila o okrogli mizi, glede na težo problema, bolj kot ne skromna in neizčrpna. Nekateri smo takšno mizanscensko dejanje pričakovali že nekaj časa, a je trajalo in težko je reči, da niso novinarji zanj že prej imeli številnih priložnosti. Dogajanje je potrdila kopica institucij iz tujine, nenazadnje Evropska zveza novinarjev, ki je primere lastniških in političnih pritiskov, kršitev zakonodaje in oblik cenzure precizno opisala in za nameček poimensko navedla »obvladane« medije: RTV Slovenija, Delo, Večer in Primorske novice. Izjava je sledila usodi poročila »State Departmenta« za leto 2006 (praktično cenzuriran dogodek v naših medijih), medijski hiši Freedom House in drugim. Nobenega dvoma ne more biti: nova situacija je postavila nova vprašanja glede tega, kako zagotoviti novinarsko avtonomijo, vsaj njen minimum. Ena najbolj jasnih manifestacij vmešavanja v novinarsko in uredniško delo, tudi največkrat omenjana kot oblika pritiska, je nedvomno cenzura. Bodisi izrečena in zapovedana, prikrita in posredna, bodisi brutalna, v smislu spuščanja in selekcioniranja informacij, bodisi cenzura avtorja nad samim sabo. Indici o cenzuri so se v letih 2006 in 2007 kar vrstili. Novinarji so poročali o bunkerjih (in ga denimo locirali v mariborski in ljubljanski del Večera), torej arhivih zavrnjenih člankov. O tem, kako jim spreminjajo naslove, podnaslove, kako uredniki in šefi vstavljajo v njihova besedila dodatne stavke. In seveda o tem, kako se o čem ne sme pisati in česa se ne sme objaviti. Z druge, obtožene strani, so sledili demantiji: cenzure ni, ne obstaja, ker jo pojmujemo narobe in zamenjujemo z legitimno uredniško odločitvijo, ker je cenzura zgolj »državni« poseg v tekst, do katerega pa ni prišlo, ker so novinarji leni, mladi in nesposobni in po krivem iščejo izgovore za zavrnjene članke, ter podobno.
Članek Borisa Vezjaka, je bil kot uvodnik v temo o medijski cenzuri v Sloveniji, objavljeno v reviji Dialogi, številka 7/8, leto 2007
Za misel
»Ni dovolj govoriti, treba je govoriti resnico.«
William Shakespeare, Sen kresne noči
GLASBA:
Novice
Vera in razum
Razprava o razmerju
Če se ozremo po intelektualni zgodovini, hitro naletimo na eno njenih pomembnejših dilem, ki se razkriva v razmerju med vero in razumom. Razmerje, ki je hkrati eden osnovnih problemov epistemologije, se kot gosta, malo odkrivajoča meglica, vleče skozi različne prakse človekovega delovanja. K tej večni debati, bi z vprašanji o mestu vere in razuma v današnjem svetu, o veri v dobi znanosti, o tem ali je vera v razum tudi samo vera, želeli svoje dodati tudi v Mariboru. S tem namenom vas v petek 19.10.2007 ob 20. uri vabimo v Galerijo MEDIA NOX v Židovski ulici 12 v Mariboru.
Gostje nedvomno zanimive razprave bodo priznani slovenski strokovnjaki: Dr. Bojan Borstner, Dr. Edvard Kovač, Dr. Robert Petkovšek, Dr. Marko Uršič in Tomaž Strgar.
Za dodatne informacije preverite našo spletno stran www.zofijini.net
Vljudno vabljeni!
Za misel
»Človek je razumna žival, ki se vedno razjezi, če terjamo od nje, da ravna skladno s tem, kar veleva razum.«
Oscar Wilde
GLASBA:
Filozofija skozi čas
Za začetek nove rubrike v naši oddaji bomo najprej pogledali v vzvratno ogledalo časa. V tem primeru bo to enotedenski odsev.
11. oktobra
… leta 1675 se je rodil angleški filozof Samuel Clarke. V spominu nam bo ostalo bogato dopisovanje med njim in Leibnizom.
… leta 1939 je ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt prejel podpisano Einsteinovo pismo, ki je opominjal ZDA, da naj hitro razvije program atomske bombe.
12. oktobra
… leta 1600 je umrl španski jezuit in filozof Luis Molina, ki je odločno zastopal stališče svobodnosti človekovega delovanja v razmerju do Boga. Bil je v ostrem sporu s tomističnimi dominikanci.
14. oktobra
… leta 1906 se je rodila filozofinja in politologinja Hannah Arendt. Njena raziskovalna prioriteta je bilo proučevanje izvorov totalitarizma v sodobni družbi.
15. oktobra
… leta 1844 se je rodil nemški filozof, kritik in pisatelj Friedrich Nietzsche.
… leta 1926 se je rodil francoski filozof Michel Foucault.
Aktualni zvezdogled zgodovine pa pravi naslednje:
17. oktobra
…leta 1760 se je rodil francoski filozof, utopični socialist Saint Simon, s pravim imenom Claude Henri de Rouvroy.
… Leta 1604 je Johannes Kepler opazoval Supernovo SN 1604 v ozvezdju Kačenosca.
… Leta 1889 je umrl ruski novelist, socialist in materialistični filozof Nikolaj Gavrilovič Černiševjski, ki je idejno vpliv na ruske revolucionarje, med drugim tudi na Lenina.
Na današnji dan leta 1761 se je v Podragi pri Vipavi rodil zdravnik in filozof, naše gore list, Jožef Peter Alkantara Mislej. Gimnazijo, študij filozofije in dve leti bogoslovja je končal v Ljubljani, nato študiral na Dunaju astronomijo in pozneje medicino. Do prihoda Jožefa Likavca je na Graški univerzi predaval filozofijo, ni mu pa uspelo dobiti mesta docenta. Leta 1819 se je preselil na Dunaj, kjer si je pridobil sloves kot zdravnik, a vendar ga je osebno zdravniška praksa ovirala pri izložitvi filozofskega sistema. S filozofijo se je zato z velikimi težavami ukvarjal zgolj zasebno. Skozi pol stoletja je od skromnih dijaških začetkov, preko zrelih let, ko je ustvaril glavnino, pa vse do starosti, postopoma ustvaril obsežen filozofski sistem z neločljivimi teološkimi, matematičnimi in psihološkimi prvinami.
Če so mnogi filozofi Boga in najvišje resničnosti dojemali mistično, onkraj zmožnosti izrekanja, jih je Jožef Mislej poskusil razumeti matematično. Njegov matematično-ontološki sistem temelji na vprašanju pravičnosti, kvantitativnem urejanju razmerij vsega obstoječega in na dvomu v splošno veljavnost v načelo ”izključenega tretjega” (načelo protislovja, lat. exclusi tertii). Naloga proto-matematike, kakor je imenoval novo univerzalno vedo, je, da odkrije prabistvo vsega, to prabistvo pa je našel v Bogu, kot enoti substancialnosti in duhovnosti. V odnosu med razumom in vero je prisodil prvenstvo veri, o razumu pa je sodil, da je z matematičnimi metodami v podporo veri. Iz tega razloga je v svoje matematično-ontološke raziskave vpletal krščanstvo, kot tisto vero, ki ima enotni pratemelj s proto-matematiko. Poleg Aristotelove dialektike in načela “izključenega tretjega” je Mislej zavrnil tudi Heglovo dialektiko, ki ji je očital, da je zgolj besedno osnovana, medtem ko je sam poiskal matematične pratemelje ontološke enotnosti in dialektičnega poenotenja vsega, ki ga ne moremo razdeliti na dihotomični red nasprotij. Med neskončnim in končnim obstaja sovpadanje, ki ga po novem uvaja z logičnim načelom ‘vključitve tretjega’ (lat. inculsi tertii) in ta vmesni člen je konkretna oseba, v pratemelju pa Kristus sam, po katerem se vesoljstvo tolmači in ocenjuje.
Z nauki si je pridobil tudi svoj krog prijateljev in učencev, ki jim je tolmačil svoj sistem, a na nobenega ni idejno trajno vplival. Umrl je popolnoma pozabljen, neznano kje, okoli leta 1840. Slovencem je Jožeta Misleja leta 1891 prvi predstavil filozof in literarni teoretik Janko Pajk. Z njegovo mislijo so se poglobljeno ukvarjali še filozofinja Alma Sodnik, Frane Jerman in Ivan Urbančič.
Za misel
»Marsikateremu govorniku bi morali ploskati tako, da bi se z dlanjo udarjali po čelu.«
Žarko Petan
GLASBA:
V sklopu naše nove rubrike nam ostane samo še pogled naprej:
18. oktobra
… Leta 1859 se je v Parizu rodil francoski filozof Henri Bergson. Leta 1927 je prejel Nobelovo nagrado.
… Leta 1911 je umrl francoski psiholog in izumitelj prvega uporabnega testa inteligentnosti Alfred Binet.
19. oktobra
… Leta 1433 se je rodil italijanski filozof Marsilio Ficino.
20. oktobra
… Leta 1889 se je rodil ameriški astronom Edwin Powell Hubble.
21. oktobra
… Leta 1945 so si ženske v Franciji izborile pravico do glasovanja na volitvah. To je 154 let po objavi »Deklaracije o pravicah ženske in državljanke«, francoske revolucionarke Olympe de Gouges.
23. oktobra
… Leta 4004 pr. n. št. je bilo po koledarju proučevalca Svetega pisma Jamesa Ussherja ustvarjeno vesolje.
… Leta 1917 je bila v Sankt Peterburgu zgodovinska seja CKP-ja, na kateri so sprejeli Leninov sklep o oboroženi vstaji.
… Leta 1990 pa je umrl razvpiti francoski filozof Louis Althusser.
Rubriko pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
Za misel
»Kadar dvomiš, govori resnico.«
Mark Twain
GLASBA:
S tem je počasi konec že tretje tosezonske oddaje Zofijinih. Želimo si vaših odzivov in komentarjev, ki so nadvse dobrodošli na našem mail naslovu: zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Vabimo pa vas tudi k obisku naše spletne starani www.zofijini.net.
Upam, da se vidimo v petek na okrogli mizi, drugače pa se gotovo ponovno slišimo naslednji teden. Pozdrav!