19. 5. 2004 Oddaja Zofijinih

Oddaja 19.5.2004

Avizo

Prejšnji teden se je v Mariboru in Ljubljani zaključil jubilejni deseti festival računalniške umetnosti.

Verjamemo, da ste bili tekom festivala dodobra seznanjeni z umetniškimi praksami predstavljenimi na aktualnem festivalu, morda ste se katere celo udeležili. Kakorkoli, naš namen v današnji oddaji ni obnavljati vsebine minulega dogodka, temveč v skladu z kontinuirano linijo naših oddaj nadaljevati tam, kjer smo ostali pred oddajo, ki smo jo, v kolikor ste že pozabili, tematsko posvetili Nikolaju Koperniku.

Ker Zofijini razumemo, da ob današnjem toku informacij morda niste ujeli povsem v spomin sklepa, ki je sledil sklopu oddaj posvečenim modernim vprašanjem znanosti, naj v enem stavku obnovimo tudi ta zastavek, ki je pomemben, da boste lahko sledili današnji temi.

Stavek te obnove je preprost Nietzschejev aforizem: »umetnost je več vredna kakor resnica«, ki mu sledi odločna zahteva, da je treba problem moderne poznanstvenosti življenja razrešiti skozi optiko umetnosti.

Če je morda temu klicu iz spomina potrebna še dodatna stimulacija, jo lahko brez nadaljnjega najdete na naši domači strani www.zofijini.net.

Ko že ravno omenjamo našo internetno stran naj omenimo novost v naši ponudbi. Končno si lahko ob prijazni asistenci Kiberpipe preko naše strani popolnoma brezplačno na svoj računalnik prenesete in tam tudi ogledate dokumentarni video film Tiha smrt.

Sedaj pa k temi današnje oddaje.

Pod lupo filozofskega diskurza bomo vzeli računalniško, umetno inteligenco; kognitivno znanost, ki se ukvarja z vprašanjem inteligentnih računalnikov.

Za jedro obravnave bomo v osnovnih točkah vzeli odlomek besedila priznanega avstrijskega medijskega teoretika in ustanovitelja najbolj znanega svetovnega festivala računalniške umetnosti Ars electronice v nam bližnjem Linzu, Petra Weibela.

Naj ob tej priložnosti omenimo, da prav letos festival praznuje 25 letnico delovanja, čemur bo tematsko posvečena tudi letošnja izvedba Ars electronice, ki bo potekala od 2 do 7 septembra pod naslovom »Timeshift« – »Svet v 25ih letih«. Tej obletnici bo posvečen niz dogodkov iz sveta računalniške znanosti in umetnosti, prvi v vrsti bo odprtje pregledne razstave o 25 ih letih festivala, ki bo svojo primero doživela v petek 21 maja v New Yorku. Če boste v tem času morda kje blizu, tega gotovo ne smete zamuditi. Razstava bo trajala do 18 julija.

GLASBA: Kraftwerk – Expo 2000

Jean Baudrillard v knjigi z naslovom »Das Ding and das Ich« pripoveduje:

V 18. stoletju, ob zori strojne revolucije, se je pripetila nenavadna zgodba. Čarodej, velik poznavalec urarske umetelnosti, je skonstruiral nekakšen avtomat. Stroj je tako dobro uspel, njegovi gibi so bili tako mehki in naravni, da gledalci niso opazili razlike med njima, ko sta se oba pojavila na odru. Da bi predstavi dal nek smisel, se je mojstru zdelo potrebno, da je mehaniziral svoje gibe in vso svojo pojavnost, saj je gledalce tako vedno močneje preveval nelagoden občutek, da se ne morejo odločiti za “pravega” in bilo je vedno bolje, tako da so človeka imeli za avtomat in narobe.

Ta zgodba na preprost način razkriva težavnost razmerja med strojem in telesom, med človekom in strojem. Zgodba pa osvetljuje tudi problem tehnike, saj bo dovršenost le-te nekega dne lahko izničila razliko med človekom in strojem. Bo nekega dne računalnik – robot, inteligentni stroj, zmogel do popolnosti simulirati človeka?

Jasno, da je vsaka stvar načeloma amorfna. Stvari nekaj povedo tudi o svojih proizvajalcih. Prvič: vse, kar je ustvarila človeška roka, ima tudi lastnosti svojega izdelovalca, ravno zato, ker jih je proizvedel človek. Drugič: reči se obnašajo kot človek ko smotrno delegirajo človeške lastnosti na objekte. Stroje gradimo, da bi ti izboljšali, okrepili, prevzeli ali nadomestil človeške funkcije. V delu »Nelagodje v kulturi« Freud poda zelo natančen opis te protetične funkcije strojev. Stroje konstruiramo, zato da bi zadovoljili človeške potrebe. Zato ima vsak stroj antropomorfne poteze. Odločilno pri tem je, da bo stroj ravno zaradi antropo­morfiziranja, ki si ga vsi tako želijo, navseza­dnje tako izpopolnjen, da bo lahko nado­mestil človeka, nad čimer pa ljudje negodu­jejo. Nesmiselno, saj je cilj antropomorfiza­cije vendarle popolna simulacija človeka in njegova nadomestitev.

V pilotski kabini človek še kontrolira instrumente letala, ki ga v slepem letu vodi avtomatični pilot. Lahko si predstavljamo, da bo tudi te instrumente, ki kažejo potek leta, kmalu kontroliral stroj, ki bo odčitaval instrumente, se nanje odzival, vnašal podatke, itd. Takšen inteligenten stroj, ki bi pravočasno reagiral, bi lahko popolnoma nadomestil človeka. To letalo, ta slepi cockpit, bi lahko samo od sebe, povsem avtomatično vzletalo, letelo in pristajalo. Bilo bi avtonomno, odvisno samo od sebe. Avtomat. Ti avtomatični piloti pa zagotovo nimajo zavesti. Pa vseeno, čim popolnejši postajajo stroji, tem manj so nam potrebni ljudje. To je v svojem delu “Tehnika in civilizacija” slutil že Lewis Mumford:

“Stroj odpravlja človeške sposobnosti, kar vodi k paralizi.”

Parabola nam kaže, da izpopolnjevanje strojev s svojo popolnostjo prekaša samega človeka. Treba se je namreč vprašati: za popolnostjo česa pravzaprav gre? Prav za popolnost človekovih lastnosti. Stroje hočemo zaradi tega, ker delajo zanesljiveje, dlje, močneje, ter naredijo več in natančneje kot ljudje. Stroji lahko tako zelo izpopolnjujejo človeške lastnosti, da lahko nadomestijo človeka oz. del njegovih dejavnosti. Toda prav zaradi te dovršenosti strojev, prvotno nastalih iz simulacije človeka, ki jih navsezadnje prekaša, se bodo stvari postavile na glavo in bo človek simuliral stroj. Z dovršenostjo postanejo stvari njihove simulacije in samostojne, samodejne, avtonomne. Zaradi te svoje nove suverenosti vstopajo stroji do človeka, svojega producenta, in ljudje do strojev, katerim priložnostno postanejo sužnji, v novo razmerje.

GLASBA: Strelnikoff – Man Machine

Samuel Butler je 1872. leta v svojem utopičnem romanu »Erehwon«, nazaj prebrano »Nowhere«, že skoraj povsem natanko pre- poznal problematiko razmerja med človekom in strojem. Zaradi njegove natančnosti človek naravnost beži k strojem. Stroj je v mnogih pogledih v prednosti pred človekom. Navsezadnje bo človek postal parazit stroja.

Iz teh premislekov je Butler v »Erehwon« prvič razvil evolucijsko teorijo stroja. Podob­no kot pri Darwinovi evolucijski teoriji vrst so se skozi evolucijo razvili tudi sami stroji. Čeprav je njihov avtor pozabljen, so te misli danes, z deli Gottharda Gunterja, Hansa Moravca, Geralda Edelmana, Daniela Hillsa in drugih znova izjemno aktualne.

Nobelov nagrajenec za medicino za leto 1972, Edelman, je v svoji knjigi s pomenljivim naslovom »Neural Darwinism« utemeljil novo teorijo o delovanju možganov in živčnega sistema, teorijo nevralne skupinske selekcije. Kakor nakazuje že naslov, gre tu za prenos in specifikacijo Darwinove evolucijske teorije na živčni sistem.

V skladu s to teorijo deluje živčni sistem vsakega posameznika kot selektivni sistem, ki ustreza naravnim selektivnim mehanizmom, vendar je opremljen z drugačnimi mehanizmi. Kategorizacija različnih čutnih dražljajev, ki določajo človekovo vedenje, se pri tem izkaže za dinamični proces rekategorizacije.

Edelman je iz hevrističnih razlogov zasnoval avtomat, ki dele te selekcijske teorije vključuje v fizikalno strukturo nekega operacio­nalnega samoorganiziranega omrežja. Značilno je, da se ta avtomat za zaznavanje imenuje Darwin II. Določene skupine vzdolž mrežne povezave signalizirajo svojo aktivnost drugim skupinam. Seveda so možna tudi paralelna omrežja z mnogimi paralelno delujočimi pod-omrežji. To omrežje se imenuje “Wallace”, po teoretiku evolucije.

Darwinovo omrežje reagira predvsem na individualen vzorec draženja in pri kategorizaciji opravlja izbor posamičnega. Wallacovo omrežje se odziva na objekte, ki pripadajo enemu razredu, in njegova kategorizacija ustreza statični. Obe omrežj skupaj tvorita klasifikacijski par.

Medtem ko se Edelman približuje problemu na ravni učinkov realnega, se jim računalniški raziskovalec Daniels Hillis približuje na ravni simulacije. Leta 1983 je njegovo podjetje Thinking Machines Corporation zgradilo paralelni računalnik Connection Machine, v katerem na tisoče programov tekmuje v nekakšnem evolucijskem procesu, da bi od primera do primera našli najboljšo rešitev danemu problemu. Program – neke vrste razsodnik – na poti do rešitve izbira najboljšo različico softvera. Izbrani se v drugem krogu zopet pomerijo. Skozi takšen proces preživetja najmočnejšega se po vzorcu Darwinove evolucije (in po Butlerjevi ideji) računalniški programi sami razvijajo vedno višje, da bi nekoč morda “dosegli ravno to, kar hočemo”.

V nastavkih je Edelmanovo idejo dinamične rekategorizacije čutnih dražljajev predlagal že leta 1949 kanadski nevrofiziolog Donald Hebb v knjigi Organization of Behavior.

“Kolikor bolj aktivna sta oba nevrona,” t.j. kolikor več signalov si izmenjata, kolikor bolj se vzbujata, “toliko močnejša postane zveza med njima”.

To bi pomenilo, da naši možgani malce na novo strnejo svojo fizično strukturo pri vsaki novi izkušnji.

Sposobnost nevralnega omrežja, da oblikuje svoje povezovalne poti glede na izkušnje, je s simulacijo nevralne mreže dokazal Ralph Linsker iz IBMovega laboratorija.

Menim, da je računalnik spiritualni stroj.

Umberto Eco

GLASBA: Coptic Rain – The Robots

Linsker je le eden od mnogih raziskovalcev, ki pod imenom “konekcionizem” skušajo doumeti človeške možgane s pomočjo novih nevralnih omrežij, ki se lahko samostojno učijo, proizvajajo asociacije, smiselno dopolnjujejo nepopolne vzorce, itd. Terry Sejnowski, katerega NETalk računalnik dela z ogromnim številom medsebojno povezanih umetnih nevronov, se uči glasno brati napisan tekst, pravi, da teorija nevronskih omrežij “daje nov jezik, v katerem se raziskovalci različnih strokovnih usmeritev lahko pogovarjajo o možganih in duhu”.

Na obeh straneh, tako med strokovnjaki za delovanje možganov, ki se opirajo na izkušnje računalniške tehnologije, kot tudi med računalniškimi strokovnjaki, ki se opirajo na izsledke raziskav možganov, je nastala teorija, katere rezultat je nova generacija umetnih možganov, računalnik torej, ki bi ga namesto avtomat lahko poimenovali hipermat.

Med revolucionarje nevralnega omrežja sodijo še: Jim Anderson, ki je s tem začel pred 20. leti, John Hopfield, ki je vpeljal pojem nevralnega omrežja in ga uporabil pri konstrukciji strojev, nevrobi­olog Gary Lynch, filozofinja Patricia Churchland, lingvist Georg Lakoff, Geoffrey Hinton in predvsem David Rumelhart in Jay McClelland, ki so izdali tridelno standardno delo, kjer so razvili nove vrste modelov za nevralna omrežja in ustrezno novo matema­tiko za njihovo formiranje.

Po raziskovanju umetne inteligence (AI) smo torej na tem, da utemeljimo znanost postbiološkega umetnega življenja (AL). Ta znanost bi rada ugledala “duha v stroju”, rada bi odkrila, kako pride do spontanega samoorganiziranja molekul in živčnih omrežij, kako vidimo in se učimo, kako govorimo in mislimo, kako zaznavamo in spoznavamo, kako sta se skozi navidezno slepo načelo naravne selekcije porajali raznolikost in lepota življenjskih oblik in kako bi to evolucijo lahko simulirali in umetno proizvedli.

Church Langton, izdajatelj knjige Artificial Life (1989), je prepričan, da se neka stopnja evolucije zaključuje, in da se pričenja nova. Proces evolucije v nas nas je privedel do ur, ki razumejo, zakaj tiktakajo, ki se začenjajo igrati z lastnim mehanizmom in ki bodo urni mehanizem kmalu zmojstrile – s tehnologijo, ki je potrebna za konstrukcije ur po lastnem dizajnu.

Slepi urar je proizvedel ure, ki vidijo, in te “ure” so videle dovolj, da bi same postale urarji, ker pa je njihovo videnje omejeno, bi jih morda morali poimenovati kratkovidni urarji. Proces biološke evolucije je proizvedel takšne genotipe, ki lahko kodirajo fenotipe in lahko neposredno manipulirajo s svojimi lastnimi genotipi: jih kopirajo, spreminjajo ali ustvarjajo nove. Vse to se dogaja v umet­nem življenju.

Sredi prejšnjega stoletja je človeštvo doseglo moč, da lahko iztrebi življenje na Zemlji. Sredi aktualnega stoletja pa bo življenje zmožno ustvariti.

Vzajemno manipuliranje in kreiranje genotipa in fenotipa do potankosti sledi predlogu vzajemne simulacije človeka in stroja, ki je naravni rezultat evolucije.

Takšna perspektiva zaostri problem parazitarne simbioze med človekom in strojem oz. odpravo človeka po stroju, ki ga je načel Butler.

V tem smislu je Hans Moravec, direktor Mobile Robot Laboratory s Carnegie Mellon University, v svoji knjigi »Mind Children«, prihod­nost strojne in človeške inteligence zasnoval docela radikalno.

V prvih dveh stavkih 4. poglavja zastavi skoraj identično vprašanje kot Butler:

»Ali lahko stroji nadomestijo človeka?«

Njegov odgovor je tak kot Butlerjev: Inteligentni stroji ogrožajo našo eksistenco. Pred iztekom našega stoletja bodo stroji tako kompleksni kot mi in ponosni bomo, če se bodo izdajali za naše potomce. Obseg sedanje kompleksnosti strojev pride do izraza v besedi “prijazen do uporabnika”. Upravljanje strojev je postalo bolj zapleteno kot bi si to želela naša preprosta pamet, precej je namenjeno oblikovanju uporabniku prijaznejših strojev, t.j. znižanju njihove kompleksnosti. V bilijon let trajajoči tekmovalni spirali so naši geni izigrali drug drugega in proizvedli novo čudežno orožje, inteligentni stroj. Ti “otroci našega duha” se nas bodo nekega dne osvobodili in začeli novo življenje. S pričetkom nove industrijske revolucije pred 200 leti se je začela končna faza, v kateri so človeške telesne funkcije nadomestili umetni nadomestki. Stroji so postali nepogrešljivi za prevoz, proizvodnjo, itd. V zadnjih letih razvita in vsakih 20 let tisočkratno zvišana računalniška zmogljivost mehaničnih strojev nas približuje času, ko ne bo primanjkovalo umetnih delov za bistvene človeške funkcije, fizične ali duhovne. Inteligentni robot, višek tega razvoja se bo sam konstruiral in izboljševal, brez nas in brez genov, ki so nas zgradili. DNA bo v evolucijski tekmi poražena. Tak genetični “take-over” stroja bo radikalno preoblikoval našo kulturo.

GLASBA: Missy Elliott – Pass That Dutch

Sedaj smo sicer še živa bitja z organizmi, ki so do popolnosti definirani z organskimi geni, toda kot živa bitja funkcioniramo v našem kulturnem okolju le še, ko se zanašamo na informacije, ki se ne ponavljajo iz generacije v generacijo z geni, temveč na informaci­je, ki so proizvedene in shranjene zunaj naših genov. Stroji so postali nujno potrebni za vzdrževanje in rast naše kulture. Ljudje robotom ne bomo več nujno potrebni – to bo naslednji korak. Nekega dne bodo za svoj obstoj, izboljševanje in samoreprodukcijo lahko poskrbeli brez naše pomoči. Naša kultura se bo po tem lahko razvijala neodvisno od naše človeške biologije. S tem se genetski “take-over” izpolni. Nastal bi “post-biološki svet”, kjer bi prevlado­vali samo-izboljšujoči se, učeči se in misleči stroji, ki ne bi poznali omejitev umrljivega človeškega telesa. Po živalih in ljudeh bi inteligentni stroji vpeljali tretjo fazo evolucije, kjer bi se kazali začetki kibernetike, umetne inteligence in robotike. Po Moravcu je pospešeni razvoj teh strojev potreben za zagotovitev našega nadaljnjega življenja in za ohranitev naše kulture. Neizogibni so posebej za raziskovanje in naseljevanje vesolja. Nekega dne bodo emigrirali v vesolje in nas pustili za seboj kot oblak prahu.

Podobne misli je izrazil že Eric Drexler v svoji knjigi Engines of Creation. Mikroskopski samo-izdelujoči se roboti, “Microbots”, izdelani na Integrated Circuits Miniature Technology in oskrbljeni z delno adaptacijo genetskih mehanizmov, bodo živeli neskončno dolgo in prevzeli bodo povsem določene naloge.

Da bi ta pospešek ponazoril, je Moravec po kriterijih hitrosti računanja, in velikosti shranjevanja sestavil nekakšno karto evolucije računalniških strojev.

Čeprav nas impresivna tabela lahko prevzame, pa nas ne more presle­piti, glede določenih formalnih omejitev, ki pridejo do izraza v na začetku citirani paraboli in v slavni Church-Turingovi hipotezi, pa tudi v Godelovem dokazu Turingovega testa.

Godel je predložil formalni dokaz, da vsi stavki nekega formal­nega sistema v tem istem sistemu niso formalno dokazljivi in so zaradi tega formalno dvomljivi. Iz tega bi lahko naredili sklep, da računalnik kot formalni sistem (vse kar se da formalizirati, se lahko tudi mehanizira) ne more rešiti vseh neznank sveta. Iz tega pa sledi, da se v formalnem sistemu računalnika vsega ne da izračunati, formalizirati in mehanizirati. V ta sklep je dvomil tudi sam Godel, prednost pa je dal nealgoritemskemu tolmačenju narave človeškega mišljenja: mišljenje ni mehansko, zato je duh stroju vedno superio­ren. Rekel je tudi seveda, da je pri tem treba sprejeti podmeno, da obstaja digitalna analogija med računalnikom in možgani, da torej oba delujeta po digitalnih načelih. V konsekvencah bi ta teza postavila meje strojni simulaciji človeških sposobnosti. Godlove raziskave se nadaljujejo in zaostrijo v Church-Turingovi hipotezi, ki izračunljivost omeji le na funkcije, ki se preračunavajo na Turingovih strojih; in kot je prikazal Church, zajemajo le sveženj funkcij, ki jih imenuje rekurzivne. Mehanizirali bi torej lahko le, kar bi bilo mogoče formalizirati. Preračunali bi lahko le, kar bi bilo mogoče rekurzivno preračunati. To bi pomenilo znižano raven možnosti digitalizacije duha.

Preneseno na naš problem bi se vprašanje glasilo, ali obstaja nek primerljiv limitacijski teorem tudi za simulacijo. Ali lahko omejljivost simulacij primerjamo s tisto pri Turingovem stroju? Ali se bo digital­no sanjarjenje o matematičnem povzemanju in preračunavanju človeškega življenja, ali vsaj človeških možganov, končalo prepros­to pri formalnih mejah (omejitvah), ki so jih s svojimi raziskavami postavil Godel, Turing in Church? Če računalnik ne zmore razrešiti vseh funkcij sveta in ne zna rešiti vseh matematičnih problemov, kako naj bi potem do popolnosti simuliral duha?

Godel sam je že relativiziral pomen svojega teorema za odgovor na ta vprašanja in dopustil platonski izhod.

Turing je v svojem slavnem spisu iz leta 1950 “Computing Machinery and Intelligence” zastavil vprašanje “Ali stroji lahko mislijo?” in mu nekoliko presenetljivo pritrdil z operativnim argu­mentom, danes imenovanim Turingov test. Rekel je namreč, da računalnik misli takrat, ko njegovih odgovorov ni mogoče razliko­vati od odgovorov resničnega človeka. Človek, ki sedi pred steno, zastavi vprašanje in ne ve, katerega od obeh odgovorov, ki se pojavita na ekranu, je dal računalnik in katerega človek. Računalnik je svoj test uspešno prestal, če oseba ne more uganiti, kateri odgo­vor je človekov in kateri računalnikov. Colby je sredi 60ih s pomočjo svojega računalnika simuliral psihoterapevta. Računalnik­-terapevt je bil tako uspešen, da so ga mnogi pacienti imeli raje kot človeka.

GLASBA: The Streets – It Was Supposed to Be So Easy

Izobčeni mislec Heglove tradicije, Gotthard Gunther, je po disertaciji “Temeljne poteze nove teorije mišljenja v Heglovi Logiki”, svoji prvi knjigi (1933), napisal prelomno delo Zavest strojev (1957), ki je diskusiji odprlo nova področja. V zavrnitvi naivno linearnega pitagorejstva (“Vse je število”) je razvil kenogramatiko (Kenos je beseda, ki izhaja iz grškega pomena prazen), ki izhaja iz praznine niča, kot temeljne globinske strukture matematike in logike, ki jo lahko napolnimo s poljubnimi vrednost­mi. V arabščini pomeni “Sifr” (ziffer – številka) “prazen” oziroma “ničla”. Razvil je aritmetično teorijo, v kateri števila ne napredujejo linearno po samo eni premici, temveč izvajajo poljubne stranske odmike, nelinearno kompleksno pitagorejstvo. Po opustitvi line­arnega koncepta števil je postala žrtev njegove teorije polikonteks­turalnosti tudi dvovrednostna. Taka tretja možnost večvrednostne logike pa zavrača alternativo resnično-neresnično. Dvovrednostna logika biti je torej opuščena, večvrednostna logika zagotavlja poljubno odprtost formalizma in stalen prirast kompleksnosti. Večvrednostna nelinearna logika in teorija polikonteksturalnosti, kjer ena kontekstura označuje strukturno območje, v katerem dvovrednostna logika še velja, nam torej razlaga poljubnost materialnih kvalitet sveta, obrat iz kvantitete v kvaliteto zanika model univerzuma, nastalega iz zaprte in enotne konteksture. Pri tem Gunther anticipira ideje kvantne mehanike o neskončnosti paralelnih univerzumov (spomni se naše oddaje, v kateri smo omenjali teorijo Davida Deutscha); prvič se te ideje pojavijo že leta 1957. Ta večvrednostna logika refleksije, ki se zoperstavi povsem linearnemu in dvovrednostnemu formaliziranemu oz. mehanziranemu digitalnemu računalniku, je anticipirala razvoj paraletnih računalnikov in nove nevralne omrežne računalnike. Polikonteksturalna, poliline­arna in večvrednostna logika Guntherja bi pri organizaciji in koncepciji takšnih nevralnih omrežij lahko bila celo prednost.

Gunther ima odgovor tudi na vprašanje, zastavljeno v naši paraboli. Človek in stroj bosta vedno ločljiva, ker (po Heglu) subjekt z evolucijo strojev ne bo več isti. Subjekt se v stroju povnanji, cepi, zgubi svojo staro identiteto, v artefaktu odloži le svojo mehanizira­no, formalizirano formo zavedanja, da bi prodrl v nove globine oz. višave zavesti. Človeški duh bo vedno prekašal stroj. Simulirajoči stroji silijo človeka v evolucijsko igro simulacije in v množitev refleksij. Iz tega samokrmiljeno in samorefleksivno izvirajo tudi višje razvojne oblike materije, ki njeno samoorganizacijo privedejo v razmerju do višjih oblik kompleksnosti. Človeško zavest, ujeto v spone lastnega subjektivizma, nad čimer je tožl Karl Heims v knjigi “Slika sveta prihodnosti”, izdani leta 1904, je s tem odpravljena. Novooblikovani subjekt bo suveren na način, ki ne bo več grajen na biologiji, npr. na problemu identitete telesa ali odnosa duša-telo, temveč bo bližje opazovalcu v kvantni mehaniki.

Moravec ima ljudi, izboljšane z genetskim inženiringom, povsem upravičeno, za drugorazredne robote. Zato išče subjekta s prednost­mi stroja, ki pa zaradi njih vseeno ne bi izgubil osebne identitete. Že danes veliko ljudi živi s pomočjo umetnih organov, udov in umet­nih strojev, ki pomagajo njihovim telesom. Kmalu bodo takšni surogati ali simulacije, umetne proteze, umetni organi, sposobnejši za preživetje kot pa izvirniki. Zakaj bi torej ne zamenjali vsega, se sprašuje Moravec, in č1oveške možgane vsadili v posebnega robota. Takšen miselni eksperiment ilustrira Hoenderosov film Victim of the Brain. Protagonistu so možgane odstranili iz telesa in njihovo klonirano verzijo vsadili v računalnik. Subjekt lahko sedaj preklaplja med svojimi dvojimi zunanjimi možgani. Vprašanje se ne glasi več: Ali stroji lahko mislijo? Ali se možgani lahko presadijo kot ledvica? Temveč: Koliko je duh neodvisen od svoje fizikalne baze, možganov? Ali lahko izločimo duha iz naših možganov?

Osnovni korak je opustitev stare ideje o telesni identiteti kot bazi telesa in na sploh z njo vred celotno tradicionalno nasprotje med dušo in telesom. Namesto telesne identitete Moravec predlaga “vzorčno-identiteto”. Vzročno identiteto (definirano kot bistvo) Moravec enači s softverom, vzorci in procesi, ki potekajo v glavi in telesu, in ne s stroji, hardverom, ki te procese nosi in jih podpira.

Protetična telesa pa vendarle ne rešujejo pravih problemov in fenomenov zavesti, da namreč so duh, življenje, dinamični sistemi, kjer je celota več kot pa seštevek delov.

V naslednji oddaji Zofijinih ljubimcev bomo ob pogledu na zavest iz perspektive kvantne mehanike natančneje obdelali tudi to vprašanje.

GLASBA: Billy Holiday – Easy To Love

Z obljubo dokončnega odgovora na vprašanje ali stroji mislijo, se bomo Zofijini ponovno vrnili ob tednu osorej.

Za danes pa z svojo znanstveno futorologijo končujemo….