Radijske oddaje

Oddaja 25.11.2009

AVIZO

Glasba1: V nasmehu nekega dneva - Tomaž Pengov

Ponovno pozdravljeni v oddaji Zofijinih ljubimcev. V današnji oddaji smo se odločili dati glas mladim perspektivnim dijakom filozofije, ki kažejo potencial, da se razvijejo v prave ljubitelje modrosti, torej filozofe. Prisluhnili bomo dvema esejema Simona Rekanoviča. V prvem se ukvarja s vprašanjem nujnosti oz. potrebe po oblasti, v drugem pa se v kontekstu filma »Matrica«, ukvarja z Descartesovo slavno mislijo: “Mislim torej sem”. Mlad filozof kaže za svoja leta precejšnjo mero nadarjenosti in ena izmed nalog nas, malo starejših filozofov je, da pomagamo mladim na poti k modrosti, kot so nam pomagali naši učitelji. Kot urednika oddaje me je prijetno presenetilo dejstvo, da si v enem izmed esejev, pisec upa zagovarjati zelo nepriljubljeno tezo, da je družba brez oblasti možna. Ena izmed lastnosti dobrega filozofa, še posebej mladega, je tudi drznost. Z nami bi se strinjal celo sam filozof znanosti, Karl Popper, ki je v svoji teoriji o razvoju znanstvenih teorij zapisal, da je ena izmed lastnosti dobrih znanstvenih teorij, da so drzne in nasprotujejo ustaljenim prepričanjem. To seveda ni dovolj za dobro znanstveno teorijo, kakor tudi drznost sama ne zadošča za dobrega filozofa, a je morda korak v pravo smer. Ob dveh esejev vas vabimo da prisluhnete še standardnim rubrikam - filozofiji skozi čas, filozofskem Humorju, Za-mislim in obilici dobre glasbe. Vabljeni k poslušanju!

Glasba2: Mushaboom - Feist

OBLAST JE NUJNA, SICER DRUŽBA NEBI DELOVALA!

Izjava, da je oblast nujna, saj družba drugače nebi delovala, se zdi logična. Vendar zgolj na prvi pogled. Na tak način smo dandanes in skozi zgodovino sami postavljeni v družbo. S pomočjo anarhistov in drugih preprostih skupnosti brez oblasti lahko uvidimo, da je oblast nujna zgolj za delovanje naše družbe, kjer pa oblasti ni, velja drugačen način delovanja, ki lahko ureja odnose brez odvečne represije in prisile na posameznika, ki izvira iz oblasti. Zakaj nebi dopustili, da nas ovira oziroma določa raje družba, ki jo neposredno soustvarjamo tudi sami?

Filozof Hobbes v svojem delu »Leviathan« pravi, da je v naravnem stanju sobivanje skupine ljudi neracionalno, če ni tudi oblasti. Glavni razlog za to trditev, je po njegovem človeška naravna želja po nadvladi nad drugim človekom in pa nezaupanje do sočloveka. Dejstvo je, da v družbi, kjer ni oblasti, lahko na zelo enostaven način uvidimo, da se hitro pojavi nezaupanje, o katerem govori Hobbes.

Če vzamemo za primer dva soseda kjer eden izmed njiju gradi hišo in oba skleneta dogovor, da se hišo lahko postavi dva metra do sosedove ograje. S tem ko podpišeta načrt oziroma sporazum, je to v družbi z oblastjo “zapečateno”, saj nato sosed ne more oz. ne sme kršiti tega sporazuma in hiše postaviti bližje, saj ga k temu veže možnost sankcije v primeru neupoštevanja. V primeru, da te oblasti in posledično sankcije nebi bilo, pa ni nobenega zagotovila, da se bo tega držal in zato tudi ni nobene želje pri sosedu, da bi sploh bil odprt za tak dogovor. Tu pozabljamo dejstvo, da smo ljudje visoko razvita veja živali in da med nami in živalmi obstaja velika in ključna razlika. Ljudje lahko dobro ocenimo kaj je za nas dobro in pri tem ne upoštevamo zgolj nagonov, naravnega stanja in dednosti, ampak razum, ki nas preko logičnih in miselni poti pripelje do najboljše rešitve. V zgoraj navedeni primeru pa bi po Hobbesovi teoriji v primeru brez oblasti prišlo do kaosa. Če vključimo idejo, da nima od tega nihče trajne koristi, je smiselno upoštevati človeški razum, ki bo našel boljšo trajno rešitev, četudi brez oblasti.

Če nadaljujemo še v drugi smeri, lahko izpostavimo primer plemena bušmanov. To je pleme, ki živi nekje v Kalaharijski puščavi in je popolnoma brez oblasti. Celotno pleme se skupaj odloča lovi, nabira in živi. Posledice vsega tega pa so daleč od kaosa, saj so dobro usklajeni in sodelujejo za skupno dobro. Tukaj so številni sošolci navedli idejo, da takšno stanje prej ali slej pripelje do oblasti, saj je tisti, ki je močnejši in primeren za mesto voditelja, ker je boljši od ostalih. Kot glavni argument pa so postavili naravo.

Vživimo se v njihovo stališče in vzamemo za primer leva, kot kralja živali. Levi živijo v skupinah po nekaj samic, mladičev in vsaj en alfa samec. Ta alfa samec je mesto navideznega vodje pridobil kot najmočnejši in najboljši med vsemi levi. Pa vendar ta oblast, že ko si jo zamislimo, ni primerljiva z našo. Levi živijo v skupini, ampak celo sam vodja je podrejen želji celega tropa in pogosto niti nima možnosti »odločanja«, saj mu zgolj osebna sila in položaj nikakor ne zagotavljata popolne prevlade nad ostalimi, vzemimo da desetimi, pripadniki skupine. Iz tega torej ta skupina vleče mnoge vzporednice s plemenom Bušmanov in kakšno izmed njihovih tako imenovanih vaških starešin. Za dodatek pa lahko podam še argument, da tako kot se bušmani skupaj odpravijo na lov in nabiranje pridelkov se tudi sam lev, čeprav je po stališču zagovornikov Hobbesa predstavnik oblasti v skupini, nikoli ne odpravi lovit sam, ampak mu prostovoljno pomagajo tudi ostali pripadniki plemena, saj je to za njihovo skupno dobro, od katerega zavisi življenje prav vseh.

Z zgoraj naštetimi primeri smo lahko prišli do logičnega dognanja, da je oblast eden od pogojev za delovanje družbe v kateri živimo in nadalje iz tega logično sledi, da bi nepremišljena ukinitev obstoječe oblasti, privedla do absolutnega kaosa. Vendar v primeru, da se odločimo za postopno uvajanje stanja brez oblasti, se zdi situacija ne zgolj možna, ampak celo boljša. Delovanje družbe bi se na tak način organizacije lahko poglobila in izboljšalo s tesnejšo povezanostjo pripadnikov te družbe. Še toliko bolj pa vse skupaj poudarja dejstvo, da vsak posameznik že danes v neštetih situacijah vsakdana dejansko že živi v svetu, kjer se veliko stvari dogaja v anarhističnem duhu, čeprav znotraj širše družbe pod oblastjo.

Glasba3: Puppy Love - Paul Anka

Sen ali resnica?

Razumnemu človeku se lahko v današnjem svetu polnem tehnologije, zapletov, psihičnih in drugih preizkusov, včasih zazdi, da je vse le sen, iz katerega se ni mogoče prebuditi. Še toliko težje je dejansko ločiti sanjske situacije od resnične. V nadaljevanju te misli, lahko razvijemo naslednjo misel o tem: »Kaj je dejansko res, če je vse le sen v naši mislih?«. S to težavno mislijo so se ukvarjali mnogi misleci skozi celoten čas našega obstoja. Moja pobuda dodatno izvira iz filma »Matrica«, natančneje iz prvega dela trilogije, kjer je ravno to ključno vprašanje: “Realnost ali sen?”

V 17. stoletju, času ko je bil svet na prelomu iz mračnega v svetlo, razkrito in novostim odprto novo obdobje, je za nekatere genialen mož Descartes zapisal: ”Mislim, torej sem.” S tem je postavil mejnik v razmišljanju kaj je dejanska resnica, ki jo lahko misleč, da smo budni ali v snu, odkrijemo. S to trditvijo se vsekakor strinjam, saj me vsaka logična izpeljava pripelje do te edinstvene resnice. Tukaj ne smem spregledati dejstva, da je veliko ljudi nad takšnim mišljenjem in razglabljanjem o snu in resnici dejansko globoko razočarano in naravnost besno, saj to označujejo kot potrato časa. Tukaj jim je potrebno dati delno prav kajti, zakaj razglabljati o tem ali to drži, klub temu, da nimamo trdnega dokaza, da je temu krogu moč uiti ali pa se izmakniti snu, če predpostavimo, da res sanjamo. Dodamo lahko še naslednji premislek. Četudi naša čutila in vsa zaznava nista ključna jim bo um tako ali drugače podlegel, ker je človek tako biološko naravnan. Kot protiargument bi lahko dejal, da smo tudi mi, ki o tem razmišljamo lahko zgolj skeptični in dvomimo v svet okoli sebe, a nam še ni uspelo dokazati, da to drži in tudi fizika, kemija, biologija in ostale vede, ki so nastale kot plod veleumov, temeljijo zgolj na dejstvih, za katere, če vključimo to teorijo o snu, velja, da so lažna.

Lahko pa dodamo kratko miselno igro in bralca vprašamo ali se spomni vseh dogodkov svojega življenja, kot logičnega sosledja. Gotovo deli zgodbe kot celote manjkajo, so spremenjeni, obrnjeni in ponekod pretrgani. V tem se lahko skriva delček možnosti za odprte teorijo, da vse okrog nas ni nujno le ni resnica.

S pomočjo pouka sem se dokopal tudi do novega spoznanja in sicer, da lahko pridemo do novih dognanj včasih ravno s tem, da spodbijamo temelje, na katerih sami stojimo. Sošolec Denis je tako nekako podal tezo: “Čeprav mislim, kaj pa če ne mislim?”. Če to tezo malenkost preoblikujemo v “čeprav mislim, ni nujno da sem si to želel misliti oziroma spontano in samoumevno prišel do tega”. A tudi takšna teza dejansko ne izpodbija trditve: »mislim, torej sem«, ampak jo zgolj poglablja.

Na praktičnem primeru si lahko zadevo najlažje ogledamo v filmu »Matrica«. V Matrici so bila življenja ljudi oz. vsaj njihovo okolje, v katerem pa so se lahko samoumevno gibali, razmišljali in delovali, programirani. Vendar zgolj kot elektronski impulzi, ki so prihajali iz njihovih teles povezanih v velik sistem za pridobivanje energije. Do sem se zdi vse logično, vendar danes začenjamo spoznavati zmožnost prisilnega aktiviranja živčnih končičev v možganih, s čimer lahko sprožimo poljubno reakcijo in v teoriji spomin, misel, idejo, premik...

Torej, če bi programer Matrice in stroji, ki so ljudi vzrejali in uporabljali, uporabili to tehnologijo, (v filmu Matrica po tem ni nikakršne potrebe, saj so s požarnim zidom v obliki agentov, lažje preprečevali odstopajoče dele programa in ljudi, ki so s svojim mišljenjem vdirali v sistem) in jo uporabili na ljudeh, bi ti lahko poleg navideznega življenja živeli tudi vodene misli (ne zgolj zaradi zunanjih vplivov čutil) zaradi neposrednega mehanskega vpliva na njih.

Tako dobimo to nadvse čudno idejo, da je možno misliti, vendar s popolno fizično vpletenostjo nekoga drugega, ki izpodbija kar smo mi (veliki JAZ) kot oseba in s tem izpodbija prvotno laično razlago (mislim, torej sem - Ker JAZ mislim, torej JAZ sem). Še vedno pa to absolutno ohranja bitnost dotične osebe, ki očitno ostaja tisto eno in edino resnično dejstvo, da oseba, ki ji je misel vsiljena obstaja, medtem ko je vse drugo (celo misel) lahko laž.

Pravkar slišana eseja je napisal dijak gimnazije v Ravnah na Koroškem, Simon Rekanovič.

Za-misel

Možno je imeti oblast nad ljudmi dokler jim ne vzameš vsega. Ko si enkrat oropal človeka vsega, ni več pod tvojo oblastjo.

Aleksandr Solzhenitsyn

Glasba4: Quelqu'un M'a Dit - Carla Bruni

Filozofija skozi čas

30. novembra 1719 je umrl japonski samuraj, budistični menih in teoretik bušida, Jamamoto Cunetomo.

Poznan je po avtorstvu samurajskega kodeksa »Hagakure« (prevedeno kot "Prekrit pod listjem"), napisanega med leti 1710 in 1716 v obdobju Edu, ko že več kot sto let na Japonskem ni bilo razen manjših podeželskih uporov večjih vojaških spopadov. Bušido kodeks »Hagakure« sestavlja zbirka več kot 1300 napisanih spominov, anekdot, lekcij, komentarjev, izrekov in napotkov. V spominih se osredotoča predvsem na pomembne dogodke članov daimjo klana Nabešima z gospostva Saga, kakor tudi širše dogodke vezane na brezpogojno vazalno privrženost samuraja njegovemu gospodarju. Cunetomo ni bil v vojni službi, niti ni bil mečevalec v dvobojih, pač pa je služil kot čuvar gospodarjevih knjig.

»Hagakure« na novo ovrednoti družbeno vlogo in dolžnosti samuraja v tem mirnem obdobju, ko je bilo angažiranje večjih vojska nepotrebno, kakor tudi kritično ovrednoti pretekle prakse samurajskega kodeksa, npr. obred sepuku po gospodarjevi smrti, vlogo budizma v samurajevem izpolnjevanju dolžnosti, o primernosti maščevanja, ipd.

Služenje daimju klana Nabešima

Leta 1659, ko je bil rojen Cunetomo, je šogunat Tokugava zagotavljal stabilen politični mir že več kot 60 let. V teh desetletjih letih so reforme samuraje strogo ločile od kmetov in jih prestavile bližje dvora lokalnih vojskovodij, od koder so jih lažje nadzorovali. Cunetomo je bil poslednji otrok v družini z dvema sinovoma in štirimi hčerami. Svojo slabotno telesno konstitucijo je pripisoval očetovi čezmerni starosti, ki je bil ob njegovem rojstvu star že okoli 70 let. Kljub temu je oče svoja sinova vzgajal v strogem duhu bušida, ki je na prvo mesto postavljal brezpogojno vdanost gospodarju. Po smrti očeta, v starosti 11 let, je skrb zanj prevzel okoli 20 let starejši nečak, ki je nadaljeval vzgojo v očetovi smeri. V službo svojemu gospodarju Nabešimi Micušigeju je bil pozvan star 9 let, sprva zgolj kot družabnik v igri njegovemu sinu. Ker je bil Micušige naklonjen japonski poeziji vaka, prav tako pa se je za to zvrst tradicionalne poezije v otroštvu zanimal že Cunetomo, je Micušige napotil mladega Cunetoma za pomočnika knjižnice na dvoru.

Med delom se je seznanil s prakticiranjem zen budizma, prav tako pa tudi konfucijanskega učenja, ki je postavljalo v ospredje vdano služenje gospodarju. Ko je skrbnik knjižnice storil sepuku, s katerim je prevzel odgovornost za požar v knjižnici, je bil za nekaj časa Cunetomo razrešen dolžnosti služenja gospodarju, a že kmalu ponovno pozvan nazaj.

Gospodarjeva smrt in pomenišenje

Po daljši bolezni je gospodar Micušige leta 1700 umrl. Kljub temu, da je šogunat leta 1663 zakonsko prepovedal običaj džunši, t. j. sledenju služabnikov -samurajev gospodarju v smrt, se je v nekaterih, od prestolnice Edo bolj oddaljenih provincah, ta običaj še vedno prakticiral navkljub šogunovi prepovedi. Kakorkoli že, tudi gospodar Micušige je nasprotoval običaju, po katerem bi moral Cunetomo, vključno z ostalimi služabniki, narediti samomor. Cunetomo je upošteval gospodarjevo željo in izbral meniško budistično življenje ter se umaknil v osamo v gore nedaleč od dvora. Nekaj let kasneje se mu je pridružil mladi samuraj, prav tako služabnik hiše Nabešima, Taširo Curamoto, ki je v letih med 1710 in 1716 po Cunetomovem nareku zapisal spomine na obdobja služenja hiši Nabešima, kot tudi polpretekle dogodke iz širše okolice, ki so postali znani kot delo pod naslovom »Hagakure«.

Filozofija Hagakureja

Vdanost, ki jo Cunetomo skozi besedilo izkazuje gospodarju, in brezpogojna fevdalno-vazalna zacementiranost družbenih odnosov, mogoče sodobnega bralca odbijata. Zato pa so toliko bolj zanimiva Cunetomova razmišljanja o smrti. Izpolnjevanje poti bušido pomeni zanj isto kot umreti. Svetuje nam, da v trenutku, ko izbiramo med življenjem in smrtjo, na hitro izberemo smrt. A ta misel, ki prežema celotni kodeks bušido, ni niti morbidna niti nihilistična. Preprosto vodi v moralni napotek, da se v smrtni nevarnosti vsaka skrb za življenje prej konča s smrtjo, kot pa v stanju, ko je bojevnik pripravljen umreti in sprejema smrt kot nujnost. Le z odpovedjo svojega življenja lahko samuraj pravilno in vdano služi svojemu gospodarju.

Tudi v razmišljanju o času primernem za maščevanje (ne razmišlja o nemoralnosti maščevanja) daje prednost čim hitrejšemu maščevanju brez dolgega načrtovanja in skrivanja ne glede na končni uspeh ali neuspeh. Zato obsoja maščevanje 47-ih roninov, ki so leta 1703 po enoletnem skrivnem načrtovanju maščevali krivično smrt svojega gospodarja, čeprav je bila javnost temu dejanju naklonjena.

V predgovoru k hrvaškem izboru dela »Hagakure« so naštete zanimive razlike med samurajema Jamamotom Cunetomom, ki je živel v mirnem obdobju, in Mijamoto Musašijem, ki je živel kakšnih sto let pred Cunetomom v nemirnem obdobju ere Sengoku med sabo vojskujočih se klanov. Musašiju ni pomembna pripravljenost na smrt, pač pa zmaga v borbi. In če je bil Cunetomo vazalno vezan na klan Nagešima, Musaši ni bil vazalno vezan na nikogar. Iz tega razloga je Musaši tudi bolj pragmatičen (pomembna sta mu slava in zmaga), medtem ko je Cunetomo bližje tradicionalni etiki.

Vplivi

»Hagakure« je bil vse do začetka dvajsetega stoletja v hrambi in rabi zgolj kot rokopis znotraj klana Nabešima. Zato se pojavlja tudi več različic, ki pa ne povzročajo večjih odstopanj v interpretaciji. Šele v tridesetih letih 20. stoletja je postalo delo širše znano. Gotovo je, da je militarizacija Japonske pred in med 2. svetovno vojno sledila izročilu bušida ohranjenega v tem delu. Kolikor ne gre za stereotip, pa lahko podobno trdimo tudi za izkazovanje pripadnosti japonskih uslužbencev podjetjem.

Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net

Za-misel

Morda drži, da so naša sredstva in možnosti pri izvajanju pritiska pritisk na vlado omejeni. Ampak, a je to razlog, da ne naredimo ničesar? Obup ni odgovor. Tudi resignacija ne. Resignacija vodi do brezbrižnosti, ki ni samo greh, ampak tudi kazen.

Elie Wiesel

Glasba5: In tebe ni - Dane Zajc, Janez Škof

Napovednik

V četrtek 26.11. 2009 ob 18h vas vabimo v dvorano Gustaf k ogledu dveh delov serije »Pandora’s Box« (»Pandorina skrinjica«), režiserja Adama Curtisa. Film bomo predvajali v angleščini z slovenskimi podnapisi.

»Pandora's Box«, je šestdelni BBCjev dokumentarni film, ki nosi podnaslov »Zgodbe iz dobe znanosti« in je leta 1992 nastal pod taktirko Adama Curtisa. V filmu na svoj prepoznaven način raziskuje vzroke in posledice političnega in tehnokratskega racionalizma v obdobju hladne vojne.

Delavsko-punkerska univerza v četrtek 26. novembra 2009, ob 18.00 uri vabi na predavanje Tadeja Trohe: »Štorklja in spolna vzgoja«, iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije, ki bo v Klubu Gromka na Metelkovi. Tadej Troha je doktor filozofije in mentor študijskega bralnega seminarja Transfer v okviru Delavsko-punkerske univerze.

Že zdaj vas vabimo v petek 4.12. ob 18h v Kino klub 2009, kjer bomo na Malem odru Narodnega doma predstavili večer odprte kode - v domeni javnosti. Ogledali si bomo animirani film Sita poje Blues/Sita Sings the Blues, in se pogovarjali s predstavniki festivala Animateka. Ob 20h bomo prisluhnili predavanju Mag. Francija Pivca - Odprta koda v luči Marxove teorije produkcije, ob 22h pa bomo pogledali še ameriško klasiko "Salt of The Earth". Vabljeni! Več o dogodku lahko več izveste na spletnih straneh www.zofijini.net in www.filmsko.net.

V Univerzitetni knjižnici Maribor je na ogled razstava ob 150 letnici izida knjige »O izvoru vrst z naravnim izborom« in 200 letnici rojstva Charlesa Darwina. Razstava bo na ogled od 17. novembra do 7. decembra v knjižnem razstavišču UKM.

Za-misel

Pravica brez moči je nemočna, moč brez pravice je tiranska.

Blaise Pascal

Glasba6: Dory Previn - Camera Obscura

(H)umor

Nekoč je Voltaire, Jeanu d'Alembertu poslal tragedijo 'Olimpia', da bi jo ocenil. Obenem je kritika opozoril, da je delo napisal v šestih dneh. D'Alembert mu je delo vrnil s pripombo:
"Avtor ne bi smel sedmi dan počivati."
Voltaire je kritiko razumel in delo popravil.

Za-misel

Ne sanjaj majhnih sanj, saj te nimajo moči, da bi vžgale srca ljudi.

Goethe

Glasba7: I'm Fine - Kimya Dawson

Prišli smo do konca oddaje, upamo, da ste v oddaji uživali. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail zofijini@gmail.com. V fan club Zofijinih pa se lahko včlanite za borih 30 evrov.

Šalo na stran, k sodelovanju vabimo vse študente in zainteresirane, ki bi nam želeli in zmogli na kakršenkoli način pomagati pri našem delu. Z vami smo bili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, pisec esejev Simon Rekanovič, pisec filozofije skozi čas, Boris Blagotinšek in urednik Samo Bohak.

Avizo