Avizo
Zofijini vas po nekaj monolitnih oddajah, v današnji ponovno vabimo na pot različnih okusov. Ponujamo tri različne premisleke, pri čemer je vsak po svoje že oblikovan s tisto poletno vihravostjo, ki jo prinaša ležernost toplejšega vremena.
Prvi okus, ki ga ponujamo je nekoliko poljudna vrnitev k klasičnim vprašanjem filozofije.
Ali sploh kaj vemo?, je vprašanje, ki si ga v prvem prispevku zastavlja priznani filozof Thomas Nagel.
Drugi okus je retrometodična vrnitev k stoiškim odnosom do sveta.
Skozi nekaj citatov znamenitih stoikov bomo na kratko razmišljali o stoiški ljubezni in prilagajanju.
Tretji okus bo nekoliko grenak, a tak, ki obeta zapozneli občutek ugodja in zadovoljstva.
V sestavku Borisa Vezjaka bomo tehtali idejo o univerzitetnem razsodišču.
Oddaja za vsak okus torej!
Dober tek!
GLASBA: Coralie Clement – Lombre Et La Lumiere
Ali sploh kaj vemo?
0 čemer koli ste prepričani – o soncu, luni in zvezdah, hiši in soseski, v kateri živite, zgodovini, znanosti, drugih ljudeh, celo o obstoju vašega telesa – vse je utemeljeno z vašimi izkušnjami in mislimi, občutki in čutnimi vtisi. Z vsem omenjenim ste v neposrednem stiku, bodisi da vidite knjigo v rokah bodisi da čutite tla pod nogami, se spominjate, da je bil George Washington prvi predsednik ZDA ali pa, da je voda H20. Vse drugo je bolj oddaljeno kot vaša notranja izkustva in misli ter vas dosega zgolj prek njih.
Ponavadi ne dvomite o obstoju tal pod nogami, drevesu, ki ga vidite skozi okno ali vaših zobeh. Večinoma niti ne premišljujete o duševnih stanjih, zaradi katerih se zavedate teh stvari: zdi se, da se jih zavedate neposredno. Toda kako veste, da resnično obstajajo?
Ali bi bile videti drugačne, če bi obstajale samo v vašem duhu – če bi bil ves za vas resnični zunanji svet zgolj dolge sanje ali halucinacija, iz katere se ne bi nikoli zbudili?
Če bi bilo tako, potem se seveda ne bi mogli zbuditi, kot se sicer iz sanj, saj ne bi bilo nobenega “realnega” sveta, v katerega bi se prebudili. Torej ne bi bilo tako kot v navadnih sanjah ali halucinaciji. Ponavadi mislimo, da se sanje pojavljajo v duhu ljudi, ki v resnici ležijo v pravi postelji, v pravi hiši, v sanjah pa bežijo pred morilsko kosilnico po ulicah recimo Kansas Cityja. Prav tako domnevamo, da so navadno odvisne od tega, kar se dogaja med spanjem v človekovih možganih.
Toda, ali ne morejo biti vsa vaša doživetja le neznanske sanje brez zunanjega sveta? Kako veste, da sanje niso, kar se dogaja v resnici? Če bi bilo vsako naše doživetje sanje, bi bilo vsako izkustvo, s katerim bi si poskušali dokazati obstoj zunanjega sveta, zgolj njihov del. Če potrkate ob mizo ali se uščipnete, boste slišali trkanje in čutili bolečino, toda to bo samo še nekaj, kar se bo dogajalo v vašem duhu, kot se vse drugo. Nima smisla nadaljevati: če želite ugotoviti, ali vam um kaj pove o istem, kar je zunaj njega, potem se pri iskanju odgovora ne smete zanašati na to, kako vidite stvari iz vašega duha.
Toda na kaj se še lahko zanesete? Do vsakega spoznanja ste prišli s pomočjo svojega duha – bodisi z zaznavo, pričevanjem knjig ali drugih ljudi, spomina – in to, da razen tistega v vašem duhu popolnoma nič ne obstaja, je docela skladno z vsem, česar se zavedate.
Možno je celo, da ste brez telesa ali možganov, ker je vaše spoznanje o tem odvisno zgolj od vaših občutkov. Nikoli namreč niste videli svojih možganov – samo domnevate, da jih vsakdo ima.
Toda tudi če ste jih videli ali vsaj mislite, da ste jih, je bila to samo še ena vidna izkušnja. Mogoče ste vi, subjekt izkušnje, edino, kar obstaja, in poleg vas ni nikakršnega fizičnega sveta zvezd, zemlje, človeških teles. Mogoče ni niti prostora.
Če poskušate dokazati obstoj zunanjega fizičnega sveta – kajti zgradb, ljudi ali zvezd ne bi videli, če ne bi bilo stvari, ki odbijajo svetlobo v oči in omogočajo naše vidno izkustvo – sprožite vprašanje: kako vse to veste? Gre samo za še eno trditev o zunanjem svetu in vašem razmerju do njega in zasnovana je na vaših občutkih. Toda na ta specifični podatek, kaj omogoča vidno izkustvo, se lahko zanesete le, če na splošno priznavate, da vas o zunanjem svetu seznanja vaš duh. In ravno o tem ste dvomili. Vaše dokazovanje se vrti v krogu in ne boste prišli nikamor, če skušate potrditi gotovost vaših vtisov in se pri tem sklicujete prav nanje.
GLASBA: Leonard Cohen – In My Secret Life
Najbolj skrajni sklep, do katerega se lahko dokopljete, je, da je vaš duh edino, kar obstaja. Ta nazor imenujemo solipsizem. Gre za zelo osamljen nazor, ki nima veliko privržencev. Kot je razvidno iz te pripombe, tudi jaz nisem med njimi. Če bi bila solipsist, verjetno ne bi brala tega teksta, ker ne bi verjela, da obstaja kdo, ki me posluša. Po drugi strani pa bi mogoče brala oddajo za popestritev svojega notranjega življenja s čutnimi vtisi radijske oddaje, ljudi, ki jo poslušajo in mi pripovedujejo o svojih odzivih nanjo, in tako naprej. Če bi imela srečo, bi mogoče dobila celo vtis honorarja.
Mogoče ste solipsist: v tem primeru boste imeli ta tekst za proizvod vašega duha, ki nastaja, ko ga poslušate. Kar koli rečem, očitno ne more dokazati, da resnično obstajam ali da obstaja moj glas, ki vam to prebira.
Po drugi strani pa ni dokazov, da obstajate samo vi. Na podlagi tega, kar je v vašem duhu, ne morete vedeti, da ni zunanjega sveta. Nemara je pravi sklep skromnejši – da ne poznate ničesar onstran vaših vtisov in izkušenj. Zunanji svet lahko obstaja ali pa tudi ne, in če obstaja, je lahko ali pa ne popolnoma drugačen od tega, kakor se dozdeva vam – ni mogoče, da bi to vedeli. Tak nazor se imenuje skepticizem o zunanjem svetu.
Možna je še močnejša oblika skepticizma. Podobni argumenti, ko se zdi, razkrivajo, da ne veste nič niti o lastnem preteklem obstoju in izkustvu, ker je sedanja vsebina vašega duha, skupaj s spominom, vse, kar poznate. Če niste prepričani, da zunanji svet obstaja v tem trenutku, kako ste lahko gotovi, da ste vi obstajali pred njim? Kako veste, da niste pričeli obstajati pred nekaj minutami, z vsem vašim sedanjim spominom vred? Edini dokaz, da niste izpred nekaj minut, je prepričanje, kako nastanejo ljudje in njihovi spomini, to pa se spet opira na prepričanje, kaj se je zgodilo v preteklosti. Toda opiranje na slednje pri dokazovanju, da ste obstajali v preteklosti, bi bilo spet vrtenje v krogu. Privzemali bi realnost preteklosti, da bi dokazali realnost preteklosti.
Videti je, da ste obtičali brez česar koli, na kar bi se z gotovostjo oprli, če izvzamemo vsebino vašega duha v sedanjem trenutku. In zdi se, da vam bo spodletelo vse, kar poskušate storiti, da bi si izborili izhod iz tega težavnega položaja, saj bo moral dokaz predpostavljati, kar skušate dokazati – obstoj zunanjega sveta onstran vašega duha.
Trdite, denimo, da mora obstajati zunanji svet, ker je neverjetno, da bi dobili vsa ta izkustva brez neke razlage, ki bi vključevala zunanje vzroke. Skeptik da lahko dva odgovora. Prvič, tudi če obstajajo zunanji vzroki, kako lahko na podlagi vašega izkustva rečete, kakšni so? Saj niste nikoli nobenega neposredno opazovali.
Drugič, kako je utemeljeno vaše mnenje, da mora vse imeti razlago? Res je, da v normalnem, nefilozofskem pojmovanju sveta procese, podobne tistim, ki potekajo v vašem duhu, vsaj deloma povzročajo zunanje reči. Toda ne morete predpostaviti, da je slednje res, če je tisto, kar skušate dognati, pravzaprav vprašanje, kako veste kar koli o svetu zunaj vašega duha. In ni poti, da bi dokazali tako načelo zgolj z ugotavljanjem tistega, kar je v vašem umu. Kakor koli verjetno se vam že zdi to načelo, kakšne razloge imate za prepričanje, da zadeva svet?
Tudi znanost vam pri tem ne bo pomagala, čeprav mogoče kaže tako. V običajnem znanstvenem mišljenju se opiramo na splošna načela pojasnitve, da bi prešli od tega, kakšen se nam svet zdi, do drugačnega pojmovanja – kakšen v resnici je. Videz skušamo razložiti s teoretičnimi izrazi, ki opisujejo realnost za njim, realnost, ki je ne moremo opazovati neposredno. Tako fiziki in kemiki sklepajo, da so vse stvari, ki jih vidimo okoli nas, iz nevidno majhnih atomov. Ali lahko ugotovimo, da ima obče prepričanje o zunanjem svetu enako znanstveno podlago kot prepričanje o atomih?
Skeptikov odgovor je, da znanstveno dokazovanje postavlja enak skeptičen problem, kot smo ga že ves čas proučevali: znanost je prav tako ranljiva kot zaznava. Kako lahko vemo, da se svet zunaj našega duha ujema s predstavami o dobri teoretski razlagi naših opažanj? Če ne moremo dognati gotovosti naših čutnih izkustev v razmerju do zunanjega sveta, potem tudi ni razloga za prepričanje, da se lahko zanesemo na naše znanstvene teorije.
GLASBA: Norah Jones – Sunrise
Obstaja pa še en, popolnoma drugačen pristop do problema. Kdo bo dejal, da je skrajni skepticizem, o kakršnem sem govorila, nesmiseln, kajti zamisel o zunanjem svetu, ki ga nihče nikoli ne more odkriti, je nesmiselna. Argument je, da morajo biti na primer sanje nekaj, iz česar se lahko zbudimo in tako odkrijemo, da smo spali; halucinacija mora biti nekaj, kar drugi (ali pa vi pozneje) lahko spoznajo za neresnično. Vtise in videz, ki se ne ujemajo z realnostjo, moramo primerjati z drugimi, ki se z njo ujemajo, sicer je nasprotje med videzom in realnostjo nesmiselno.
Po tem stališču sanje, iz katerih se ne moremo zbuditi, sploh niso sanje: to je realnost- realni svet, v katerem živite. Naše predstave o stvareh, ki obstajajo, so zgolj naše predstave o tem, kar lahko opazimo. (Ta nazor včasih imenujemo verifikacionizem.) Zgodi se, da je naše opažanje zmotno, toda to pomeni, da ga lahko popravi drugo opažanje – kakor takrat, ko se zbudite iz sanj ali ko odkrijete, da je tisto, za kar ste mislili, da je kača, zgolj senca v travi. Toda brez možnosti pravilne presoje (bodisi vaše ali koga drugega), kakšne so reči, je misel, da so vaši vtisi sveta neresnični, nesmiselna.
Če je to točno, potem skeptik vleče samega sebe za nos, če meni, da si lahko zamisli, da je njegov duh edino, kar obstaja. Vara se, ker ni mogoče, da fizičnega sveta v resnici ni, razen če ne bi obstajal nekdo, ki bi ga lahko opazoval. In tisto, kar si skuša skeptik zamisliti, je natančno to: da ni nikogar, ki bi kar koli opažal, razen seveda njega – in vse, kar lahko ugotovi, ostaja znotraj njegovega uma. Potemtakem je solipsizem nesmiseln. Celoti mojih vtisov poskuša odvzeti zunanji svet; toda ne uspe mu, saj če se to zgodi, ne gre več za vtise, ampak za zaznavo realnosti.
Ali je ta argument proti solipsizmu in skepticizmu kaj vreden? Ne, razen če ni mogoče opredeliti realnosti kot nekaj, kar lahko opažamo. Toda ali smo res nezmožni razumeti zamisli realnega sveta ali dejstva o realnosti, ki ga ne more opažati nihče, niti človek niti kdo drug?
Skeptik bo trdil, da je stvari v zunanjem svetu, če ta obstaja, mogoče opazovati, ker obstajajo, in ne narobe: da obstajati ne pomeni isto kot biti opazljiv. In čeprav pridemo do zamisli sanj in halucinacij iz primerov, pri katerih lahko opažamo nasprotje med našim izkustvom in realnostjo, je videti, kot da taisto zamisel lahko raztegnemo na primere, kjer realnosti ni mogoče opazovati.
Če to drži, iz tega dozdevno sledi, da ni nesmiselno misliti, da je svet morda le notranjost vašega duha, čeprav ne vi ne kdor koli drug ne bi mogli ugotoviti, ali je domneva resnična. In če nikakor ni nesmiselna, temveč je možnost, ki jo morate proučiti, je videti, da ni načina, s katerim bi dokazali, da je domneva napačna, ne da bi se vrteli v krogu. Potemtakem mogoče ni izhoda iz kletke vašega lastnega duha. Temu včasih rečejo egocentrična zadrega,
In vendar moram po vsem, kar je bilo rečeno, priznati: nemogoče je resno verjeti, da stvari v svetu okoli nas morda ni. Naše sprejemanje zunanjega sveta je nagonsko in silno, ne moremo se ga znebiti zgolj s filozofskimi argumenti. Ne samo, da delujemo, kot da drugi ljudje in stvari so – verjamemo, da obstajajo tudi potem, ko smo se seznanili z argumenti, ki dokazujejo, da nimamo podlage za tako prepričanje. (Mogoče imamo, znotraj celotnega sistema naših prepričanj o svetu, podlago za bolj posebno prepričanje o obstoju nekaterih stvari, kot je na primer miš v košari za kruh. Toda to je nekaj drugega, saj predpostavlja obstoj zunanjega sveta.)
Če je prepričanje o svetu zunaj našega duha za nas tako naravno, mogoče zanj ne potrebujemo podlage. Preprosto ga sprejmemo in upamo, da se ne motimo. In to je ravno tisto, kar počne večina ljudi, ko si nehajo prizadevati, da bi to prepričanje dokazali: ne morejo navesti dokazov proti skepticizmu, a z njim ne morejo živeti. Torej vztrajamo pri večini naših vsakdanjih prepričanj o svetu ne glede na dejstvo, da (a) so lahko popolnoma zmotna in da (b) nimamo nobenega razloga za izključevanje te možnosti.
GLASBA: Linkin Park – Breaking the Habit
STOIKI O LJUBEZNI IN «PRILAGAJANJU»
V svojem prepričanju o tem, kako je človek del sveta, pravzaprav njegov prebivalec, stoiki gradijo tudi sebi lastno psihološko razlago o tem, kako je človekova povezanost s svetom, naravo in ljudmi tako rekoč nagonska.
»Pravijo, da je prvi nagon živega bitja v njegovi samoohranitvi, saj mu narava že od začetka daje občutek pripadnosti njemu samemu, kot pravi Hrizip v prvi knjigi svojih Ciljev življenja, kjer razloži to, da je prva kateremukoli živemu bitju pripadajoča stvar njegova telesna zgradba in njeno zavedanje.«
Diogen Laertski
Pri Platonu (in starih Grkih v splošnem) so nagoni (strasti in želje) telesne zahteve, ki jih mora človek krotiti, da bi se potrdil kot racionalno bitje (animal rationale). Zgled modreca je obrzdan, obvladan, apatičen človek, pravo nasprotje nagonskega instinkta.
Pri stoikih je prav tako treba nagone ukrotiti na račun racionalnosti, vendar so ti razumljeni kot del naravnega dogajanja, nekakšnega prilagajanja nam samim in našemu mestu v naravi, so neke vrste samoohranitveni nagon. Takšnemu iskanju sociološkega in biološkega mesta pravijo »oikeiosis«, kar prihaja iz oikos, dom ali družina. Verjetno bi mu danes preprosto rekli ljubezen – do nas samih, drugih ali države, sami pa jo prevedimo s »prilagajanje«.
»Že pri brezumnih živalih srečamo roje, črede, krmljenje mladičev, da, celo nekaj kakor ljubezen. Zakaj že v njih prebivajo duše, zato kažejo v večji meri težnjo po skupnosti kot pa rastline ali kamen ali drevje. Razumna bitja pa si ustvarjajo države, družine, zadruge, sklepajo prijateljstva pa zveze in premirja v vojskah. … Samo bitja, ki imajo razum, so pozabila na težnjo po skupnosti, samo tu ni videti želje po stekanju. In vendar se kljub temu, da se drugo drugemu ogiblje, drugo drugega oklepa: zakaj narava je močnejša. Le dobro poglej pa boš videl, da imam prav. Laže je najti košček zemlje, ki se ga noben drug ne dotika, kot pa človeka, ki bi bil povsem ločen od človeka.«
Dnevnik cesarja Marka Avrelija
»Ustrezna naravnanost glede na nas same je naklonjenost, do našega sorodstva pa je ljubezen. Tako kot je naša ustrezna naravnanost, usmerjena do otrok, ljubezen, do zunanje lastnine pa izbira, tako je tudi ustrezna naravnanost živih bitij, usmerjena nanje, samoohranitev, do stvari, ki prispevajo k potrebam njihove zgradbe, pa izbor.«
Hierokles
Pripadnost je nasprotje tistemu, kar je tuje, s tem pa je tisto, kar je »nam pripadajoče«, tako da jaz in neka stvar pripadata skupaj. V tem smislu bo torej proces ustvarjanja neke stvari kot nam pripadajoče. Zdi se, da človek po svoji naravi vse od rojstva usmerja samega sebe k doseganju stvari, ki podpirajo njegovo preživetje in ustrezno telesno zgradbo. Ko se vanj naseli razum, kar se zgodi ob starosti 14 let, začne spreminjati svoje primitivne nagone, in ker je razum nekaj naravnega, se ta sprememba dogaja po naravni poti in je nekaj naravnega.
»Sodi pa, kakor mislijo stoiki, k stvari, da uvidimo: narava je tista, ki povzroča, da starši ljubijo svoje otroke…. Ne bi bilo pa skladno, ko bi narava hotela ploditev, ne da bi poskrbela za to, da bi bili tisti, ki bi se rodili, ljubljeni. Že pri živalih je opaziti ta namen narave… Ker pa vidimo, da je človek po naravi dolžan druge varovati in ohranjati, je tudi v skladu z naravo, da je modrijan pripravljen prevzeti in opravljati javne službe in se – prav tako v skladu z naravo – združiti v zakonu z ženo, z namenom da mu rodi otroke. Kajti svete dolžnosti ljubezni po mnenju stoikov niso nezdružljive z modrijanom.«
Ciceron
Platon v Državi pravi, da bi morali vladarji odpovedati družinskemu življenju, saj to vodi do favoriziranja svojih bližnjih in končno do nepravičnosti. S tem se izognemo temu, da ne bi presojali v dobro vseh. Toda stoiki poudarjajo splošno humanost, neodvisno od mesta, državljanstva, jezika, občutenje pripadnosti svetu (kozmopolitizem). Zanje pomembno, kako se živi in kaj se poskuša doseči, ne pa tisto, kar se dejansko doseže, saj je to zaradi usojenosti zunaj naših moči. Tako je predanost naša intuitivna naravnanost do življenja in tega, kar razumemo kot njegov smisel, (kar je veliko širše od kakšnega nagona ali gona).
GLASBA: Sonic Youth – New Hempshire
Ideja univerzitetnega razsodišča
Nedavno tega smo se v javni polemiki z rektoratom v teh hudih časih zanjo postavil v bran medijev, češ da ti niso poklicani, da bi branili akademsko čast. Tovrstno pričakovanje je namreč, sicer mimogrede, izrazil prorektor dr. Dušan Radonjič. Kot slikovito in hkrati prizadeto pravi, ne more več prezreti »porazov, sramotilnih padcev, polresnic, neresnic, laži, kot sta jih v zadnjem obdobju doživeli kategoriji “pravica” in “resnica” na instituciji, ki se ponaša z nazivom univerza.« Res je: mariborska univerzitetna dogajanja v javnosti zadnje čase kotirajo kot »chronique scandaleuse« in so vsem v pogubo: vodstvu univerze, profesorjem, študentom, mestu Mariboru.
Situacija je očitno resna in razumljiv je občutek, da bi univerzi kdo od zunaj lahko pomagal, če že sama ne zmore ali noče pomagati sebi. Postopajmo torej konstruktivno, vzemimo pobudo zares in dobesedno ter si poskusimo zamisliti moduse takšnega zunanjega sodelovanja, skozi katere bi lahko mediji kaj storili za univerzo in prispevali k akademskemu miru, ki si ga želi aktualni rektor.
To, kar sledi ni noben uraden predlog, le ideja, ki sama zase upa, da ni preveč naivna in da jo, kot idejo, ne bodo pohodili, še preden pokuka na svet. Problem je naslednji: mariborska univerza ne premore kakšnega etičnega kodeksa ravnanja, medtem ko kodeks društva univerzitetnih profesorjev na pičli eni strani regulira bolj področja ravnanj univerzitetnikov kot znanstvenikov v odnosu do strokovnega dela ali študentov. Dodatna težava je, da zelo abstraktno govori o zavezanosti etičnim načelom, hkrati pa ga regulira le za člane društva. Zato predlagamo ustanovitev instituta univerzitetnega razsodišča.
Takšno telo bi lahko bilo neformalna moralna instanca, s pomočjo katere se vrši svetovanje in presojanje univerzitetnih dogajanj zgolj v moralno-etičnih zadevah, povezanih z javno podobo univerze. Njegove pristojnosti se lahko jasno razmejijo, ravno tako pa vanjo vgradijo tudi varovala pred morebitno zlorabo. K upoštevanju njegovega mnenja se zaveže senat oziroma vodstvo univerze. Razsodišče izreka sodbe, če se nanj naslovi univerzitetno vodstvo ali posameznik, zaposlen na njej, vendar avtonomno odloča, ali se bo izrekalo ali ne. Ne glede na to samoiniciativno presoja dogajanje in obvešča tako univerzitetno in po potrebi širšo javnost. Sestavljeno je lahko iz 6 (ali 7) članov: 2 predstavnikov medijev, 2 predstavnikov civilne družbe in 2 predstavnikov univerze brez funkcij. Njegova vloga bi bila »mehka« neformalna zunajuniverzitetna kontrola, s čimer bi se lahko bistveno prispevalo k demokratizaciji, odprtosti in transparentnosti javnih procesov na univerzi, posledično pa seveda tudi k ohranjanju akademske dignitete in časti.
Kakšno bi lahko bilo življenje takšne ideje, ne ve nihče. Če poklicani recimo mislijo, da je takšna ali podobna instanca oziroma svetovalno telo nepotrebno in da problemi, ki bi jih reševala, ne obstajajo, bi jih rad spomnili, da zaklinjanje »to bomo rešili mi med sabo« že deset let ni obrodila nobenih sadov. In če mislijo, da se lahko teh problemov lotijo na druge načine, naj jih predlagajo, začnejo reševati in pokažejo rezultate. Upati smemo, celo moramo, da lahko ta preprost predlog služi kot dokaz v prid konstruktivističnemu načinu preseganja začaranega kroga diskvalifikacij in obračunavanj, ki so karseda daleč od argumentirane kritike. Četudi ne bo doživel kakšnega odmeva. In v vsakem primeru: naj se začnejo iskati načini, da se stori korak proč od zdrah, politikanstva in škandalov s pomočjo takšnega ali temu podobnega zunanjega varovalnega instituta, kar seveda za univerzo ne bi bila nobena sramota. Prav nasprotno: s pristankom na obveščanje javnosti in podvrženost moralnim ocenam v okvirjih delovanja takšnega razsodišča lahko le pridobi na svojem izgubljenem ugledu. Če univerza ne bo zaupala javnosti, tudi javnost ne bo zaupala njej.
Avtor besedila je Boris Vezjak. Tekst bo v tiskani obliki objavljen v prihodnji številki revije Spekter.
GLASBA: The Streets – Turn the Page
»Vsakdo med nami je tako rekoč popolnoma obdan z mnogimi krogi, nekaterimi manjšimi, drugimi večjimi… Prvi in najožji krog je tisti, ki ga je neka oseba narisala okoli središča, okoli svojega razuma. Ta krog vključuje telo in vse, kar ima njega kot svoj smoter. Kajti to je najmanjši krog, ki se skorajda dotika središča. Naslednji, bolj odmaknjen od središča, obdaja prvi krog, vsebuje pa starše, brate, ženo in otroke. Tretji vsebuje strice in tete, stare starše, nečake, nečakinje in bratrance. Še naslednji vključuje druge sorodnike, tem sledijo bližnji prebivalci, nato sledi krog ljudi iz istega plemena/rodu, nato sodržavljanov, nato krog ljudi iz okoliških mest, vse skupaj pa obdaja tisti celotnega človeškega rodu.«
Hierokles
Smo pri koncu še ene oddaje Zofijinih ljubimcev.
Poslavljamo se v toplem pomladanskem vzdušju.
Ponovno vas prijazno vabimo k poslušanju ob tednu osorej.
Totedensko intelektualno samopečenje smo z vami delili…