Vsebina

Deklaracija o pravicah človeka in državljana

Immanuel Kant (1724 - 1804), eden največjih mislecev razsvetljenstva in eden najpomembnejših filozofov, kateremu smo dolžni marsikateri trend v racionalizmu. V filozofiji predstavlja novo vejo v razvoju filozofskega mišljenja, njegovo obsežno in sistematično delo na področju teorije znanja, etike in estetike je v veliki meri vplivalo na filozofe in filozofijo, ki mu je sledila, posebej to velja za razne nemške šole novokantovstva in idealizma. V filozofiji, ki je združila v eno racionalizem in empirizem je za Kanta naše izkustvo mogoče le v formah, ki jih določa naš spoznavni aparat, le v teh formah si namreč lahko zamislimo specifični obstoj česar koli. Pomembnejša dela: Critik der reinen Vernunft (1781; rev. ed., Kritik der reinen Vernunft, 1787) (Kritika čistega uma); Prolegomena zur einer jeden künftigen Metaphysik die als Wissenschaft wird auftreten können (1783) (Prolegomena); Critik der practischen Vernunft (1788) (Kritika praktičnega uma); Critik der Urteilskraft (1790, 2nd ed. 1793) (Kritika razsodne moči); Die Religion innerhalb der Grenzen der blossen Vernunft (1793; 2nd ed., 4 pt., 1794) (Religija v mejah čistega uma) etc.....

TRANSCENDENTALNI VIDEZ

Tema o transcendentalnem videzu, ki se je lotevam na nek način že tretjič v tej obliki, mi je povzročila nemalo težav. V toliko, v kolikor bi bila teza o transcendentalnem videzu specifično Kantova pogruntavščina, ki je izredno dobro stacionirana znotraj Kantovega sistema Kritike čistega uma (Kritik der reinen Vernunft; 1781), bi se temu ne čudil, saj je Kanta potrebno ne le razumeti, temveč je treba nekako znati živeti z njim, meni kot študentu filozofije z precej odprtim pristopom do raznoraznih vej filozofije, pa v obilici le teh ne preostane ravno veliko možnosti tovrstne posvetitve. Vendar problem nastane, ko se v prebijanju skozi razmislek ustavim pred nedvoumno ugotovitvijo, da je transcendentalni videz nekaj dejansko nezanikljivega, globoko ukoreninjenega znotraj našega uma, ki kot pravi tudi Kant, predstavlja človeku neizbrisljivo iluzijo. Videz kot tak, potem lahko pričnem preučevati povsem iz neke nove perspektive, ki se z Kantovo križa le v toliko, v kolikor lahko na posameznih mestih pridem do podobnih ugotovitev, do katerih je prišel tudi Kant sam. Poleg tega mi služi Kantovo razmišljanje kot pot in vodnik po ozemlju praktično nepredstavljivega goljufivega videza. Na ta način ni težko razumeti Kantove dokaj zapletene distribucije človekovega spoznavnega koncepta.

Dokaj jasno je vsakemu od nas, da človek zavoljo svoje fizične zgradbe poseduje zgolj dva spoznavna perceptorja: čute in um, kar pa se, če se dobro premisli, sliši skoraj zastrašujoče malo, glede na dejstvo, da pa um pravzaprav nima drugih in morda kakšnih bolj zanesljivih garantov spoznavanja kot so čuti, ki so njegova glavna interakcija z okoljem, lahko pridemo do ugotovitve, da vso svoje znanje o svetu dolgujemo enemu samemu perceptorju, to je čutnosti: »Nedvomno je, da se vsako naše spoznanje pričenja z izkustvom; na razvoj naše spoznavne možnosti bi namreč ne moglo vplivati ničesar, razen predmetov, ki dražijo naša čutila in ki sami povzročajo na eni strani predstave, na drugi pa silijo naš um, da primerja te predstave, jih druži in loči. Um tako predela surovo snov čutnih vtisov, ter nam posreduje tisto spoznavanje stvarnosti, ki ga imenujemo izkustvo.”(1) Toda, če bi se človek bil sposoben zadovoljiti zgolj z tovrstno porazdelitvijo svojega spoznavnega sistema, bi se bore malo razlikoval od drugih živih bitij, nekaj mora v človeku biti, kar bi lahko poimenovali nekak presežek, ker so čuti za kaj takega vse preveč opolzka zadeva, ni težko ugotoviti, da je posebno mesto pripadlo najbolj skrivnostni človekovi “lastnosti” umu: “Čeprav se pričenja vsako naše spoznavanje po izkustvu, ne izvira vse iz njega. Naše znanje je namreč sinteza tistega, kar sprejemamo s pomočjo čutnih vtisov in tistega, kar izvira iz gole spoznavne možnosti.«(2) Na ta način, se človek po eni strani lahko tolaži, po drugi pa upa, kajti zanesljivo vedeti ne more, s tem, ko človek umu pripiše določeno vlogo neodvisnosti, namreč nismo daleč od religioznosti, in to je to, kar je imel konec koncev tudi Kant po mojem v mislih. Kaj je to gola spoznavna možnost, ki jo poseduje um in ki me napeljuje na misel, da je um organ, ki “ni od tega sveta”. Svet matematike, je nemalokateremu znanstveniku temeljni zapis, ki ga je sposobno umsko dojeti na podoben način, kot je to omogočeno čutom. To kar vidijo oči, slišijo ušesa, okuša jezik, voha nos in tipa tip, to z majhno pomočjo tipa ali vida lahko v obliki števil na identični ravni dojame um.

Kantova ideja o transcendentalnem videzu je v osnovi postavljena v um, kaj pravzaprav je transcendentalni videz, o tem nekaj več pozneje, trenutno nas predvsem zanima, kako um sploh deluje, pa če je ali ni tako ali drugače odvisen od čutov. Verjetno ni mogoče reči kar tako, da je vsakršno končno spoznanje možno samo v um, čeprav je sicer res njeno središče, zakaj pravo spoznanje je vendarle vezano na posredovanje čutov, četudi se nanje ne moremo zanesti, da bi pa njihov vpliv bil karseda manjši, Kant uvede kot posrednika med umom in čuti, razum: »In tako se vsako človeško spoznanje začne z čuti, od tod gre k razumu in se konča v umu, nad katerim se v nas ne nahaja nič višjega...«(3) Da se ohranja svetost uma, nalaga Kant vso umazano delo razumu, kot tistemu atributu človekove umnosti, ki je edini v neposrednem stiku z čuti, šele preko razuma, ki deluje v skladu z svojimi pravili, lahko pride um do stika z razumom predelanimi informacijami. Čas je že, da med obema vrhovnima pojmoma naredimo potrebno distinkcijo, ki nam bo dala možnost dojetja transcendentalnega videza in zakaj Kant vztraja na poziciji, da je le ta mogoč le v vrhovnem, to je čistem umu. Razum lahko razumem kot neke vrste operativni del uma, ki s pomočjo posredovanja pravil, ki jih poseduje, združuje pojave čutnega sveta v umu razumljivo govorico, um je metaforično rečeno potem vrhovni vladar, ki s pomočjo posredovanja principa daje enotnost pravilom razuma. Tako je interakcija z presodno človekovo čutnostjo izključno na ramenih razuma, um si le s pomočjo njega in njegovimi raznovrstnimi spoznanji ustvarja enotnost in ki je povsem drugačna od tiste enotnosti, ki jo lahko proizvede razum, to je v končni fazi naše spoznanje ali že bolje, naša pozicija. Pojmi razuma tako ostajajo v mejah možne izkušnje, medtem ko pojmi uma segajo preko teh mej. Funkcija transcendentalnega videza, ki predstavlja obliko zmotne moči spoznavanja, nastopi v momentu, ko zgleda, da smo dobili dokončno in očiščeno informacijo o nekem predmetu, tako jo v tistem momentu tudi razumemo, kar je jedro vse iluzije, tudi ko, če, potem tako rekoč “spregledamo”, je ta informacija še vedno v našem umu napačna. In naloga transcendentalne dialektike in nasploh Kantovega celotnega ukvarjanja z njo je prav to, da se ta privid razkrije, četudi ga ni mogoče odpraviti, da se ga zave, kajti s tem postane transparenten in je moč te večne iluzije neprimerno manjša.

Svet matematike, ki smo ga zapustili na koncu prejšnjega odstavka je eden pomembnih in zanimivejših produktov umskega kolesja, ki nam pomaga lažje dojeti svojo funkcionalnost. Tako imenovani logični videz, nam “omogoča”, da ko seštejemo ena plus ena, po tem sicer lahko rečemo, da je to recimo devet, toda ko se podvržemo analitičnemu seštevanju in postanemo pozorni na logično pravilo, pridemo kaj lahko do spoznanja zmote in do prave rešitve, ki je dve. Razum na ta način analitično vodi vse procese, ki generirajo tisto, kar je spoznano s čutili, tega pa ne bi zmogel na način kot ga, če pred tem ne bi posedoval nekaterih sebi lastnih zakonov ali pravil, ki se v takšnih primerih nepojasnjeno aktivirajo. Logične zmote ne registriramo vizualno, temveč umsko, ker logični videz v svojem bistvu ne poseduje nobenega drugega atributa kot je um, je v toliko podoben transcendentalnemu videzu, ki ima prav tako svoje jedrno mesto v umu. Morda lahko Kantu najbolj očitamo, da umu pripisuje tolikšno avtonomnost s tem, ko pa vanj postavlja še temeljno zasnovo vsakršne človekove zmote, pa naredi še korak naprej od ostalih zagovornikov teze o nekakšni neodvisnosti uma, če ravno v zameno sami ne moremo ponuditi nobene prave nadomestne rešitve, ki bi um mogla kakorkoli omajati; že prav, um ima sebi lastne maksime, ki niso izkustveno pogojene, temveč do njih pridemo preko zaključkov, v toliko se strinjamo, toda dodal bi lahko, od kod pridemo do teh zaključkov? V prid Kantu govorijo nenavadni primeri iz medicine, ko posamezni fizično moteni organizmi, čeprav so jim zaprti vsi dovodni kanali čutnosti, ne vegetirajo, temveč, se razvijejo v povsem normalno razmišljujoča bitja, seveda omejeni v toliko, kolikor so omejeni fizično. Po drugi strani pa ga pod vprašaj postavljajo podobni primeri, recimo slepih ljudi, ki zavoljo svoje hibe razvijejo toliko močnejši drugi čut, da s tem izničijo primanjkljaj manjkajočega, s tem omogočijo neoviran dotok informacij do uma, le da po alternativnih poteh. In spet po drugi strani, ne moremo mimo novorojenih, se pravi kako je z genetsko pogojenostjo organizma, ima s tem, ko se rodi, že predpogoje svojega umskega ustroja, ali le tega pridobi šele z izkušnjo. Vse to so vprašanja, ki še vedno iščejo pravi znanstveni odgovor in jih zato na tem mestu ne moremo reševati. Lahko pa jih uporabimo za pripravo na naslednjo tezo, ki se transparira skozi oziroma v relaciji do transcendentalnega videza, to pa je empirični videz, kjer smo znova soočeni z prevaro, vendar tokrat ne z prevaro uma, temveč z prevaro čutov, kar je eno mest, ki brezpogojno ne potrebujejo ugovora, saj smo si več ali manj vsi na jasnem, da nas čuti varajo, “nič ni tako kot se zdi da je”, mar ne? Koliko je primerov, ko se nam v enem momentu zdi da je nekaj tako, ker se v tem trenutku še zanesemo na čute, v naslednjem momentu, ko se nam pokaže še druga plat tega istega momenta, ki pa je simetralno nasprotna prvotno spoznani, pa se moramo vsi zbegani odločati, katero plat bi vzeli za relevantno, pogosto je znanost tista, ki nam pokaže pravo alternativo, toda čutov s tem še vedno nismo prepričali, čeravno razum že ve kako, oziroma katera plat medalje je taprava. V svetu transcendentalnega videza po Kantu, je ena velika podobnost z svetom empirične zmote, to je zmote izvirajoče iz izkušnje, in sicer tudi transcendentalni videz potem, ko že spozna svojo zmoto, še vedno vidi to isto zmoto v prvem planu, ji ne more ubežati.

Nekaj znanja smo si o transcendentalnem videzu torej že pridobili, ugotovili smo, da je stacioniran v umu in samo v umu in da v glavnem teži po tem, da svojo zmoto prepozna, tako, da jo je sposoben v nadaljevanju kljub trajajoči iluziji diskvalificirati. Lotiti se imamo še enega atributa Kantove teze, to je videza samega oziroma tistega, kar posledično iz njega izvira, to je zmote, zablode ali če rečemo bolj pravoverno problematike resnice, starodavnega boja ravno tako starodavnih modrecev. Nobena skrivnost ni, da se filozofija in spoznanje, kot njeno orodje, žene prav za resnico, nezmoto, razkritostjo. V človekovem spoznavnem procesu, kot je ugotovil tudi Kant, čuti ne nosijo nikakršne resnice in kar je najpomembnejše, nobene sodbe, kajti le ta se lahko moti: “..verjetnost je resnica spoznana na osnovi nezadostnih razlogov, katerih spoznanje je resda nepopolno, vendar ne lažno in kot tako se ne sme ločiti od analitičnega dela logike, še manj se sme zamenjevati videz in pojav. Resnica ali videz namreč nista v predmetu, v kolikor se predmet zamišlja. Lahko rečemo, da se čuti ne varajo, ampak ne zato, ker oni vedno sodijo pravilno, temveč zato, ker one sploh ne sodijo.”(4) Resnica, zabloda, kot tudi videz, v kolikor napeljuje na zablodo, se torej lahko pojavljajo samo v sodbi, to po Kantu pomeni samo v odnosu predmeta napram našemu razumu. Ta odnos je v končni obliki Kant inovativno izklesal kot vodilo svoje filozofije in ga danes imenujemo “Kopernikanski obrat”, pomeni pa velik korak naprej v ovedanju človeka kot avtonomne biti, ki je prav zavoljo tovrstne perspektive, ki postavlja um na mesto vladarja naše percepcije, na nek način “kriv”, da smo danes na tej civilizacijski ravni, na kateri pač smo. Odnos predmeta do našega uma, ki je v spoznanju, se mora povsem skladati z zakoni razuma in tako evidentno ne more obstajati nobena zabloda, zakaj teorijo o neodvisnosti uma smo že predelali, isto pa velja tudi za čute, ker oni ne morejo soditi, ker enostavno po naravnih zakonih ne posedujejo te sposobnosti, od le teh pa kot dobro vemo ni mogoče odstopati. Torej razum sam zase, kakor tudi čuti, nimajo nikakršne možnosti, da bi nas varali, razum zato ne, ker če deluje v skladu z svojim zakonom, potem se tudi posledica, ki je sojenje, mora skladati z temi zakoni, zakaj zlitje z zakoni razuma je po Kantu formalna stran vsake resnice, ki jo naš razum poseduje, tako velja tudi, da v čutih ne obstaja nikakršna presoja, ne resnična, ne lažna. Ker pa poleg teh dvoje izvorov spoznanja nimamo drugih, to pomeni: “…da se zabloda pojavi samo zaradi neopaženega vplivanja čutnosti na razum, na kar se zgodi, da se subjektivni pogoji sodbe prepletajo z njegovimi objektivnimi pogoji in povzročajo, da ti objektivni pogoji odstopijo od svojega namena. Čutnost podvržena razumu, kot objekt na katerega on usmerja svojo funkcijo, je izvor realnih spoznanj. A ta ista čutnost, v koliko vpliva na samo delovanje razuma, in ga sili k sodbam, je vzrok zablode.”(5) Tako prišli smo do cilja prve etape, če mi je dovoljeno, da se izrazim na športu primeren način. Spoznali, ali bolje ponovno smo v ovedenje priklicali nam že dolgo znano resnico, da je vso naše znanje izvirno posedujoče preko zaznav, ki ob pomoči razuma, umu generirajo znanje ali vednost, ovedeli pa smo se tudi, da je ta ista pot hkrati temelj tudi vsake zmote, ali kot se nazorno izrazi Kant, da si vsaka od teh dvoje spoznavnih možnosti predstavljamo kot silo, ki vsaka zase deluje v svoji smeri, rezultata teh dveh sil pa potem pomeni zmoto. Človekov boj za spoznanje je tako en sam velik boj napram raznim zmotam in zablodam, ker nam v tem boju čuti evidentno niso v nobeno zares koristno pomoč, je torej edino, kar nam preostane, da se zanesemo na um in to je tudi veja, na katero je svoje upanje, navkljub prejšnjim pomislekom o njegovi neodvisnosti, Kant še vedno lahko obesil in če sem pošten, pri tem še zdaleč ni osamljen.

Kopernikanski preobrat v Kantovem mišljenju, je v tem, da se naše spoznanje ne ravna več po predmetih, temveč se morajo predmeti ravnati po našem spoznanju, empirični objekti niso nekaj, kar bi obstajalo samo zase, ločeno od vsakega izkustva, izkustvo samo ni nekaj togega in dokončnega, temveč je specifična funkcija našega spoznanja, je način spoznavanja, ki potrebuje razum, kateremu vladajo in ga vodijo splošno veljavna logična pravila. Tu ne gre več za razmerje našega spoznanja do samih predmetov, temveč za razmerje našega spoznanja do spoznavne zmožnosti. Spoznanje, ki se ne ukvarja s predmeti, temveč z našim načinom spoznavanja nasploh, kolikor naj bi bilo slednje a priori možno, Kant imenuje transcendentalno. To se lažje razume na primeru recimo formulacije mnenja, človek si skozi izkušnjo nabere določenih informacij, ki jih razum generira in potem v ključni fazi um razbere in poenoti, ustvari se neko stališče, ki ga jaz zaradi njegove nedorečenosti in relativnosti lahko poimenujem mnenje, kajti ko se potem to stališče omaja in se pridobi drugo mnenje, to prvo še vedno obstaja, um se še vedno opira na primarno vednost, ki je dejansko nikoli ne menja, temveč le korigira z ustvarjanjem vedno novih enotnosti. Primer, česar se dobro zavedam, ni ravno najboljši v namenu, da bi se ga dalo razumeti, kot se razume Kantovo formulacijo transcendentalnega videza, ki je v osnovi nepredstavljiva, že kar nekako abstraktna, zakaj pravilnosti se zavoljo umanjkanja kakršne koli fizične komponente transcendentalnega videza ne da dokazati, temelji pač izključno na fiktivnem čistem umu. Edina naloga, ki se jo da opisati je ta, da teži po odstranitvi prevare ali bolje, da se jo najprej odkrije in istočasno prepreči, da bi nas obremenjevala. Bistvo vsega pa lahko postavimo vendarle v um, v kolikor kakor Kant predpostavimo, da obstaja tak um, ki svojih spoznanj ne črpa ne od razuma in ne od čutov. Ugotovili smo že, da je to mogoče dokazati s pomočjo posrednega zaključka, samo spoznanje na principu uma, pa le tako: “…da spoznanje na osnovi principa poimenujem tisto spoznanje, v katerem s pomočjo pojmov spoznavam tisto, kar je posebno v tistem, kar je splošno.”(6) Zaključek uma je potem takem, kot princip neodvisnega ali čistega delovanja uma, zgolj oblika izvajanja spoznanja iz nekega principa.

Stvari na sebi se morajo zamišljati, ampak s tem še ne pomeni, da so na tak način tudi spoznavne. Kant lahko še enkrat več potrdi dejstvo, da se predmeti človekovega spoznanja lahko označujejo zgolj kot pojavi, medtem pa mora istočasno biti dokazano, da tisto, kar se ne da izkusiti, česar potem ni mogoče tudi spoznati, se mora vsaj zamišljati in s tem se je pred nami razkril t.i. transcendentalni privid, kateri je v zgodovini v glavnem služil kot zavajanje človekove misli na kriva pota, kadar je le ta zamišljal to, kar je nujno potrebno misliti, kot predmet mogočega spoznanja. K temu cilju Kant prehaja preko razumskega delovanja in čutnega zrenja, s pomočjo katerega je edino mogoče predmetno spoznanje. Mišljenje preko kategorij postavlja podatke o čutnosti v medsebojen odnos, na način, da je vsak pojav pogojen z drugimi pojavi, da bi se ta pojav dal zamisliti, se razum pri tem oprime zahteve doumetja totalitete pogojev celotnega izkustva, toda ta zahteva je neuresničljiva v pričo brezkončnega prostorskega in časovnega pojavnega sveta. Kategorije so principi odnosa med pojavi, le te spoznajo pogojenost vsake posamezne, vedno zopet z pomočjo drugih pojavov in za te zahtevajo ponoven uvid v njihovo pogojenost s pomočjo drugih itd... Iz tega odnosa razuma in izkušnje izhaja, da ljudje spoznavajo nujne, a vendarle nerešljive naloge, te Kant imenuje ideje, moč, ki je za to najvišjo sintezo razumskega spoznanja, potrebna, pa je um. Če um namreč hoče sebi neko takšno nalogo razrešiti, potem se totaliteta pogojev, ki se išče, more zamisliti kot nekaj, kar je brezpogojno, ki pa v sebi zadržuje pogoje za neskončen niz pojavov, ki pa samo ni več pogojeno. Ideje so zato podane kot brezpogojne, ki se nujno premišljajo, ampak nikoli ne morejo postati predmeti spoznanja, ampak transcendentni videz, ki sestoji iz dejstva, da se ideje smatrajo kot dane, čeprav so v resnici samo zadane. Ideje v resnici niso principi, s katerimi se proizvajajo predmeti spoznanja kot s pomočjo kategorij, temveč samo principi, katerim je razum prisiljen, da vedno išče nadaljnje veze na področju pogojenega v izkustvu. Konec koncev velja, um dialektično vodo zmeraj dalj od empirične uporabe kategorij, ki v končni distanci vendarle predstavljajo mejo spoznanja.

Po Kantu je um vsota spoznanja sposobnosti, lahko rečemo, da je um sposobnost principa. Vsa naša spoznanja izhajajo iz čutov, gredo preko razuma k umu. Na splošno lahko rečemo, da um poseduje sposobnost sklepanja, to pomeni logične oblike spoznanja. Um mora zato imeti jasne pojme, če hoče misliti kritično, kar pa je v nenehnem odkrivanju transcendentalnega videza, njegova permanentna naloga.

A. B.

OPOMBE:

1) Kant, I.: Kritika čistoga uma, Kultura, Beograd 1970, str. 48

2) Prav tam.: str. 89

3) Prav tam.: str. 268-269

4) Prav tam.: str. 267

5) Prav tam.: str. 269

6) Prav tam.: str. 269

LITERATURA:

1.) Kant, I.: Kritika čistoga uma, Kultura, Beograd 1970

2.) Kožev, A.: Kant, Nolit, Beograd 1976

Bošnjak, B.: Povijest filozofije, NZMH, Zagreb 1993

Vsebina

OBRISI ANTIKE

KANT

20. STOLETJE

TRANSCENDENTALNI VIDEZ

OPOMBE:

LITERATURA: