»Kultura namreč ni le zbirka knjig, slik ali kon­certov. Je prostor, kjer se človek sreča z možno­stjo, da bi postal drugačen. Prav zato je nevarna za vsako oblast, ki želi, da ljudje ostanejo predvidlji­vi. Šolstvo uči primerjati argumente, znanost uči dvomiti, umetnost pa uči predstavljati si drugač­ne svetove. Vse tri ustanove skupaj širijo človekov notranji prostor. Sovraštvo do njih je zato pogosto sovraštvo do človekove notranje svobode. Izraz “notranja svoboda” ni zgolj moralna ali psiholo­ška kategorija. Antropološko gledano pomeni spo­sobnost človeka, da ni popolnoma determiniran z neposrednim okoljem, s propagando ali s priča­kovanji skupine. Kultura je eden redkih družbe­nih mehanizmov, ki to sposobnost sistematično razvija. Vsaka avtokracija želi predvsem omejiti notranjo svobodo. Zunanja svoboda je njena po­znejša žrtev. Pravi predmet sovraštva torej ni kultura sama. Pravi predmet sovraštva je človek, ki ga kultura naredi svobodnejšega. To pojasni tudi navidezni paradoks, da avtoritarni režimi pogosto dopušča­jo in obilno financirajo “varno” kulturo – folkloro, dekorativno umetnost, monumentalne predsta­ve, spektakel – napadajo pa humanistiko, kritično zgodovinopisje, filozofijo, neodvisno gledališče ali družboslovje. Ne zato, ker bi bile te dejavnosti realno nevarne, ampak zato, ker povečujejo človeko­vo notranjo avtonomijo. Ker domišljija je politična kategorija. Na tem mestu se srečata Hannah Arendt in Cornelius Castoriadis. Arendtova pokaže, da totalitarizem uničuje spontanost – sposobnost za nov začetek. Castoriadis pa razume družbo kot delo radikalne družbene imaginacije, kot dosežek najizvirnejših poskusov razlage vprašanja, od kod sploh prihaja družba – ne v biološkem ali ekonomskem smislu, temveč kot svet pomenov, vrednot, institucij in simbolov. […] Bese­da imaginarno pri Castoriadisu ne pomeni iluzije, pomeni ustvarjalno sposobnost oblikovanja sve­ta pomenov. Ko neka skupnost začne verjeti, da je denar nekaj vrednega, država legitimna, zakon za­vezujoč in človek nosilec pravic, verjame kljub temu, da nič od tega ne obstaja v naravi – obstoji pa lahko zato, ker družba temu pripiše pomen, ki je resničen zato, ker ga ljudje živijo. Castoriadis razli­kuje med dvema vrstama imaginacije: prva je reproduktivna, sposobnost predstavljati si že znane stvari. Druga pa je radikalna imaginacija, sposobnost ustvariti nekaj, česar še sploh ni bilo. Na indi­vidualni ravni gre za ustvarjalnost posameznika, na kolektivni ravni pa to postane radikalna druž­bena imaginacija. In to pomeni, da lahko celotna družba ustvari povsem nove načine življenja.«

»Vrednote svobode, enakosti in varnosti niso enoznačne. Na vrednotni oziroma moralni osi je svoboda najvišja vrednota na levem polu, enakost in (nacionalna) varnost pa na desnem. Na levi strani verjamemo v temeljne svoboščine, da vsak izbere svoj način življenja, na desni pa verjamejo v pravilnost enakega načina življenja za vse. Na ekonomski oziroma materialni osi pa je obratno; enakost in (socialna) varnost sta levi vrednoti, svoboda pa desna. Na levi verjamemo v socialno enakost, na desni pa verjamejo v ekonomsko svobodo in individualno zaslužnost ali krivdo za ekonomski položaj. Desne stranke so večinoma hkrati moralno in ekonomsko desne, zato je desnim volilcem lažje. Le redke leve stranke pa so še vedno tudi ekonomsko leve, zato izgubljajo glasove. Prav tako je veliko levih volilcev levih vrednotno, ne pa tudi ekonomsko, zato iščejo nemogoč kompromis med temeljnimi svoboščinami in denarjem. Podjetničin kompromis med pravico do splava in manjšo obdavčitvijo dobička. Kompromis premožnega ‘alternativca’ ali akademika med nedotakljivostjo načina življenja in obdavčitvijo njegovega premoženja ipd. Desni volilni pol je stabilen, o izidu zato odločajo tisti levi volilci, ki mešetarijo med levimi vrednotami in lastnim blagostanjem. In zato bomo dobili vlado, ki bo mešetarila med temeljnimi svoboščinami in kapitalom, to pa upravičevala z varnostjo. Če bodo uspeli sestaviti levosredinsko vlado, bo ta pro-kapitalistična, globalne geopolitične razmere pa jo bodo zlahka potegnile na desni militantni pol.«